Informacije o članstvu v novi sezoni 2017/2018. Pridruži se nam!

Pričakovan poraz v Torinu

FEB 08 2015

avtor: Lovro_7 & Gennaro

Juventus 3:1 Milan; rdeče-črni postali "redna stranka" Torinčanov

Derbi 22. kroga, nam je prinesel gostovanje pri prvouvrščeni ekipi prvenstva in aktualnemu prvaku Juventusu. Milan je v Torino pripotoval po zmagi nad Parmo, ki je bila šele prva prvenstvena zmaga v letošnjem letu. Gostje so v Torinu pripotovali močno oslabljeni, zaradi poškodb pa so manjkali Abate, De Sciglio, Bonera, Zapata, De Jong, Montolivo in El Shaarawy, na klopi pa je bil Bonaventura, ki je ta teden šele začel trenirati po poškodbi, ki jo je staknil proti Laziu. Kot češnja na vrhu torte je manjkal še Destro zaradi rumenih kartonov (kartoni v času igranja za Romo se tudi štejejo). V prvi postavi sta v obrambi začela novinca, na levem boku s številko 31 na hrbtu Antonelli in v osrčju obrambe poleg Alexa s številko 29 Paletta. V obrambi je igral na desnem boku še Zaccardo, sredina je bila sestavljena iz Polija, Muntarija in Essiena, za delo v ofenzivi pa so bili zadolženi Honda, Menez in Cerci. Inzaghi je zopet zaigral v 4-3-3 formaciji, ki v letošnjem letu na večini tekem ni prinesla uspeha.

Gostujoči vratar je šel prvič po žogo v svoja vrata že v 14. minuti, ko je Morata podal proti Tevezu, ki je bil v prepovedanem položaju (sodnik je bil v liniji z njim..). Ta je stekel sam proti Lopezu in ga premagal z levico po tleh, četudi se je Paletta še kako trudil da ga ustavi pa je bil preprosto nemočen. Domačini so na igrišču prevladovali, za nekaj časa pa je pobudo prevzel Milan ki je v 28. minuti tudi izenačil. Podajalec iz kota, Cerci, je z izjemno natančno podajo našel Antonellija, ki je bil najvišji v skoku, z udarcem v daljši kot pa je žogo pospravil v mrežo Gigija Buffona. Kakšen debi otroka Milanove šole! Juventus je pritisnil na plin in si vsega 3 minute kasneje priigral vnovično vodstvo. Najprej je v kazenskem prostoru Milana nespametno preigraval Muntari, strel Marchisia pa je Lopez odbil v kot. Po kotu pa skok Teveza, ki je žogo spravil do Bonuccija ta pa jo je brez težav preusmeril v mrežo. Še ena od napak Muntarija, ki jo je nasprotnik kaznoval. Za naslednjo slabo novico med navijači Milana je poskrbela menjava Meneza, ki ga je zaradi poškodbe že v prvem polčasu zamenjal Pazzini.

V drugem delu je prva priložnost pripadla Milanu. Antonelli je v sredini odvzel žogo Vidalu in z lepo globinsko podajo zaposlil Pazzinija. Ta se je znašel sam pred Buffonom, ki pa je odlično skrajšal kot in strel Milanovega napadalca uspel ubraniti. Juventus je v drugem polčasu prevladoval, svojo premoč pa je uspel kronati v 65. minuti, ko je na sredini igrišča po nespametnem preigravanju žogo spet zapravil Muntari, do nje je prišel Pogba ki je zaposlil Marchisia, ta pa je z lepim strelom z levico stresel vratnico. Žoga se je odbila do Morate, kateremu ni bilo težko zadeti prazne mreže. Kot v večini primerov v letošnji sezoni, je bil eden najboljših posameznikov znova vratar Milana, ki je do konca tekme uspeval preprečiti, da Rossoneri ne prejmejo še kakšnega zadetka več.

Po katastrofalnem januarju in nujno potrebni zmagi nad Parmo, je sledil iskreno rečeno pričakovan poraz proti vodilnemu Juventusu. Že sama ugibanja v dneh pred tekmo, ko so vodilni italijanski mediji poročali o najverjetnejši formaciji z le tremi vezisti in tremi defenzivci v vezi, ki naj bi razigravali igralce v napadu in ustavljali nalete domačinov, se je večina navijačev že pred tekmo sprijaznila z negledljivo predstavo svojih varovancev in gotovim porazom. Žal s(m)o imeli prav, pa čeprav je Milan prvi gol prejel iz prepovedanega položaja (o sramotnem prikrivanju verodostojnega posnetka z strani Juventusa ni potrebno izgubljati besed) in četudi je imel Pazzini v začetku drugega dela lepo priložnost za izenačenje. Splošni vtis je bil enostavno preslab. Bolj kot sam poraz, ki je kot smo dejali pričakovan, pa nas motijo druge stvari, ki so še bolj očitne od slabe igre in slabih rezultatov. Juventus gotovo ni nasprotnik, nad katerim bi Milan v tem trenutku moral zbirati nujno potrebne točke (takšni nasprotniki sledijo v naslednjih dveh krogih, ko na San Siro prihajata Cesena in Empoli), a bolj kot sam poraz, v oči bode odnos igralcev do samega trenerja in odnos trenerja do stvari, kot je denimo kapetanski trak. Pippo na konferenci za medije govori o trdem delu, enotnosti v ekipi, ki bo slej ko prej zagotovo obrodila sadove, mi pa v televizjiskih prenosih iz kroga v krog spremljamo nezadovoljstvo igralcev ob menjavah svojega trenerja. Tako je včeraj Ménez ob menjavi zapustil igrišče in odšel kar v garderobo, če dejanje Francoza lahko razumemo v luči njegove poškodbe, pa zmajevanje z glavo Polija ob njegovi menjavi, vsekakor daje precej jasnejši signal. Ta signal je toliko močnejši, če vemo da se to dogaja že iz kroga v krog in da več kot očitno igralci ne sledijo povsem idejam svojega trenerja.

Kot vrh ledene gore pa je tu še vprašanje kapetana. Govorimo o klubu, ki je imel v svojih zlatih časih kapetane, ki so pisali zgodovino tako kluba kot nogometa in so čast biti kapetan Milana, opravljali po desetletje ali celo več. Po dologletnem vodstvu Baresija, je v njegove ogromne čevlje stopil veliki Paolo Maldini, ki je te iste čevlje svojemu nasledniku prepustil še večje, kot jih je dobil. Po odhodu Maldinija, so delo kapetana večinoma uspešno opravljale legende kluba kot so Ambrosini, Gattuso in podobni igralci, ki resda niso veličine kot Baresi in Maldini, a so zagotovo ogromen del Milanove zgodovine in so se dobro zavedali, kaj pomeni nositi kapetanski trak Milana. Po odhodu »senatorjev« pa Milan že zadnjih nekaj let nima pravega »Il Capitana« v pravem smislu te besede. Uradno naj bi bil to Montolivo, ki pa več kot očitno nima te kapacitete, saj so njegove igre v rdeče-črnem dresu drastično padle ravno v trenutku, ko je slednji postal kapetan kluba. V zadnjih letih so sveti trak na roki nosili mnogi igralci, ki si tega zagotovo niso zaslužili, pa naj si bo to zaradi slabših igralskih sposobnosti (kot denimo Bonera, pa čeprav gre za velikega Milanisto), ali pa slabega karakterja. Eden takih je bil Mexes, ki je bil svoj čas skregan z vsemi v klubu, v trenutku ko se je vrnil na igrišče, pa je takoj dobil kapetanski trak, kapetan, ki je tej celotni farsi sodu izbil dno, pa je gotovo Muntari. Igralec, ki je že v prejšnjih sezonah imel izpade (spor z navijači pred Milanellom), x slednjimi pa v letošnji sezoni naravnost navdušuje, je imel včeraj čast nositi kapetanski trak Milana. Iskreno povedano dvomim, da se Ganec sploh zaveda za kakšno odgovornost gre in kakšna čast je v igri. Če bi se tega zavedal, potem v zadnjem času nebi besnel ob menjavi v Rimu in le tri dni kasneje užaljeno odšel direktno v slačilnico, ker ni prenesel zasluženih žvižgov na San Siru, ki jih je bil deležen ob menjavi v pokalni tekmi. Ko bi človek pričakoval, da bo igralec po takšnih izpadih do konca sezone tekme gledal s tribune in v juniju končno zapustil ekipo, pa nas vse skupaj šokira včerajšnji prizor, ko Muntarija zagledamo s kapetanskim trakom na roki. Marsikdo bo rekel, da iz muhe delamo slona in da vprašanje kapetana morda ni več tako pomembno, kot je bilo to včasih, ko je lojalnost klubu in spoštovanje med igralci štelo precej več, kot šteje danes. Osebno pa menim, da tudi ta »malenkost«, kot bi jo nekdo morda imenoval, kristalno jasno kaže, da je Milan že zdavnaj izgubil kompas, tako na igrišču kot ob njem in da večina ljudi v klubu že dolgo časa ne ve, kaj je potrebno storiti, da se Milan vrne tja kamor spada. Opravljanje »free« transferjev z odsluženimi igralci in kapetanski trak na rokah igralcev, kot je Muntari, prav gotovo niso pravi koraki!

OCENE: 

VIDEO (klik)