Reportaža: Milan - Juventus, finale Coppa Italia, Rim (21.05.2016)

 
Pod streho smo uspeli spraviti nov projekt, tokrat z naslovom »Zavzemimo Rim.« To nam je z 18-člansko posadko tudi uspelo in na to smo zares ponosni. Svoje misli in spomine sta s skupnimi močmi za vse vas strnila naša člana Kluba navijačev, Lovro in Kevin:

Tudi letos je bila za navijače Milana slaba sezona, nekaj več uspeha pa je naš klub pokazal v pokalu, kjer se je prebil do finala. Ob lahkem razporedu nasprotnikov so prve ideje o ogledu finala, če se Milan tja uvrsti, zrastle že januarja. Klub navijačev AC Milan Slovenija je bil poslušen do svojih članov, ter z ponovno dobro organizacijo uspel spraviti pod streho tekmo, ki je bila precej oddaljena od mesta Milano in konec koncev Slovenije.

23.55: Prihod do Leclerca na Rudniku, kjer sta že stala oba kombija, pripravljena za pot. Po startu iz Ljubljane smo pobrali še par navijačev na Vrtojbi in Fernetičih, še zadnjič dolili gorivo v Sloveniji ter krenili proti Italiji. Čakalo nas je malo manj kot 800 kilometrov naporne vožnje, zato je večina po kombijih kar hitro zaspala. Pot je potekala mimo Benetk, Padove, Ferrare, Bologne, Firenc in Arezza.

Okoli osmih zjutraj smo prispeli do naše lokacije, ki se je imenovala Seven Hills Village – kamp z mobilnimi hiškami, ki je oddaljen okoli 15 kilometrov od stadiona Olimpico. V bungalovih smo se za kakšno uro, dve vsi razpakirali ter odpočili. Nekateri so začeli s pijačo zelo zgodaj.

Dobesedno pred vhodom nas je pobral kombi in nas zapeljal v Rim do avtobusne postaje. Nakup karte, hitro vkrcanje ter odhod proti centru. Med razburkano vožnjo po avtobusu je Lovra in še dva kolega milanista pritisnilo na potrebo – hiter odhod iz avtobusa jih je stal kar nekaj dragocenega časa. Več kot eno uro čakanja na naslednji avtobus se jim ni obnesel, ker le-tega ni bilo od nikjer. Par prehojenih kilometrov, nato pa se je končno pripeljal taksi - prijazni voznik je bil navijač Milana, kar pa ni pripomoglo k temu, da bi se taksimeter ustavil pred 17€ - in jih odpeljal do Koloseja, kjer smo medtem ostali že uživali v njegovih lepotah. 

Sledilo je slikanje prelepega centra mesta in prepevanje navijaških corov po celem mestu. Okoli 14:30 popoldan smo določeni že jemali tablete za grlo, saj nam je zmanjkalo glasu, ker smo pesmi skoraj brez prestanka prepevali skozi celoten dan. Vsaka naslednja pijača ga je vrnila. »Ale, ale, ale Milan ale, forza lotta vincerai, non ti lascieremo mai, aleee,« je odmevalo po vseh trgih in ulicah čudovitega mesta.


Zavzeli smo Panteon, Piazzo del Popolo, Fontano di Trevi - pred katero nas je policajka opozarjala da smo preglasni, toda zanjo se nismo kaj preveč zmenili - in še bi lahko naštevali. Bili smo zares prava mala atrakcija.


Ob našem prepevanju so začudeni turisti in tamkajšnji prebivalci avtomatsko jemali telefone iz žepov ter nas slikali in snemali, marsikdo je tudi prišel in prepeval z nami, vsak je želel imeti sliko z nami in našim transparentom – kjerkoli smo se pojavili smo ukradli pozornost vsemu kar se je tam dogajalo prej. Z nami so prepevali tudi navijači Rome, Lazia, Palerma, milanisti iz Mehike, Indonezije in ostalih delov Evrope ter sveta. Vse je bilo ena velika norišnica!






Med drugim sta nas mlada punca in fant pred Panteonom prosila, če bi lahko čestitali njihovim staršem za poroko, ker sta namreč velika navijača Milana. V imenu kluba navijačev AC Milan Slovenija smo jim tudi uresničili željo in voščili ter za konec zapeli še Milanovo navijaško pesem. Vse sta pridno posnela in poslala staršem, navdušenje pa jima je odsevalo z obraza. Zahvalila sta se nam iz srca, mi pa smo pot nadaljevali, saj se je tekma nevzdržno približevala.


Ob pregrešno dragih pivih in prigrizkih smo 2-3x tudi odpočili svoje noge in grla v mestnih barih ter naredili plan kako naprej. Na koncu smo tik pred Vatikanom za kakšne pol ure poležali v parku, saj nas je večurna hoja, sonce in navijanje zelo utrudilo. Sledil je ogled Vatikana.


To je bil še zadnji postanek, saj smo potem počasi odšli proti Stadiu Olimpicu, kjer smo začeli srečevati vse več navijačev Milana. Skupaj smo v skupini složno hodili proti stadionu. Brez prepevanja navijaških pesmi tudi tokrat ni šlo. Izmenjali smo si tudi dve besedi z ostalimi navijači, vsi pa smo bili istega mnenja, in sicer da verjamemo v čudež sredi italijanske prestolnice. Med hojo proti rimskem Olimpicu smo pozdravili tudi naše heroje, ki jih je avtobus v spremstvu policije odpeljal na stadion.


Malo čez 19:00 smo prišli na stadion, kjer so se glasilke na obeh Curvah že ogrevale. Čeprav so bile naše glasilke pri koncu, te vsa ta evforija na stadionu povsem reinkarnira v novo osebo. Povsem smo bili pripravljeni na podporo naših barv, s katerimi smo vedno zraven v dobrem in slabem. S srcem smo šli v Rim in še enkrat več začutili kaj pomeni biti del družine Milan. To je del našega življenja, kar se ne da opisati z besedami. V Curvi Sud je bilo moč opaziti ogromno oseb s tattojem posvečenim Milanu med katerimi je definitivno izstopal moški, ki je imel na hrbtu napisano: »S hudičem v telesu.« Milanova zastava, bakla in megafon ter napis »do smrti« so simboli, ki so še krasili njegov hrbet.


Stadion se je počasi polnil do zadnjega kotička, vmes pa so navijači Juventusa razgrnili svojo že večkrat videno koreografijo v barvah Italije. Na drugi strani smo rossoneri počakali na 20:42, ko je vsak razgrnil svojo folijo tako kot je pisalo na listkih z navodili, ki so bili postavljeni ob vsakem sedežu in ki jih je skrbno pripravila Curva Sud Milano. V roku nekaj sekund se je čez celotno Curvo prikazala koreografija, ki je vsebovala pokalni znak, del glave in oči diavola ter zastavo St.Georga. Ko so navijači Juventusa pospravili svojo koreografijo in folije, smo na Curvi nadaljevali in začeli vrteti  folije po zraku ter prepevati core oz. navijaške pesmi. Kulisa je bila zares neverjetna!


Milan je tekmo odprl precej bolje in bil tudi nevarnejši nasprotnik, nažalost pa streli Honde, De Sciglia, Kucke in Bonaventure niso želeli v mrežo vratarja Neta. V začetku drugega polčasa je sledil rahel pritisk Juventusa, ki pa je bil zmožen le strela Pogbaja s kakšnih 30 metrov, ki pa ga je Gigio brez problemov ulovil. Brocchi je dolgo čakal z menjavami, na drugi strani pa hitre reakcije rahlo živčnega Allegrija, ki je v roku nekaj minut v igro poslal Alexa Sandra in Cuadrada za hitrejšo igro »gobbov«. Milan je bil tudi v podaljških precej nevarnejši, tehtnico pa je na stran Juventusa obrnil Morata z zadetkom v 110. minuti, zadetek je dosegel po le dveh minutah na igrišču. Brocchi je hitro reagiral ter v igro poslal Balotellija. Milan je bil na koncu mogoče celo oškodovan za enajstmetrovko, ko je v kazenskem prostoru padel Honda, čez kakšno minuto in pol pa je bilo zelo sumljivo tudi posredovanje Chiellinja, katerega je žoga zadela v roko. Rocchijeva piščalka je ostala nema. V zadnji minuti podaljška je Milan izvedel kot po katerem se je žoga odbila do Maurija, ki je za nekaj centimetrov zgrešil gol Neta.


Slavje na tribuni Torinčanov se je pričelo, na Milanovi tribuni pa je bilo ob zadnjem sodnikovem žvižgu prisotno veliko razočaranje – Evropa je splavala po vodi, še tretje leto zapored. Fantje so bili skozi celotno srečanje deležni neverjetne podpore. Juventusove navijače, ki so bili na stadionu številčnejši – to se je videlo ob zadetku Morate – smo povsem preglasili. Celotno srečanje jih ni bilo nikjer. Tako kot so tudi Milanovi igralci povsem preglasili Juventusove na terenu Olimpica, toda ponovno ni bilo sreče, saj žoga ni in ni želela prečkati golove črte. Ekipa je lahko samo ponosna na take navijače, ki jih ne glede na slabe rezultate in sezono podpirajo na vsaki tekmi. Namenili smo zares glasno podporo ekipi, čeprav je prišlo pod Curvo po tekmi, s solzami v očeh, navijače pozdraviti samo osem igralcev (Donnarumma, De Sciglio, Calabria, Romagnoli, Honda, Kucka, Mauri in Bonaventura). Še enkrat smo jih z glasnim aplavzom in corom »Ale, ale, ale Milan ale, forza lotta vincerai, non ti lascieremo mai, aleee« pozdravili za morda najboljšo odigrano tekmo sezone ter na ta način spustili še zadnje delčke naše duše.


Počasi smo se odpravili iz stadiona, razočarani nad razpletom tekme. Medtem ko smo se odpravljali iz stadiona je bila prisotna velika žalost, saj je tak poraz zares bolel. Kar nekaj navijačev je spustilo solze po poti domov. Ko smo odhajali, je iz stadiona donelo veselje »gobbov« in zvok ognjemeta, toda niti eden se ni obrnil nazaj, saj so bile naše misli samo pri našem klubu in igralcih. Kljub nezasluženem porazu, pa smo zaradi celotnega preživetega dneva zelo veseli. Vsak, ki smo ga vprašali bi ta dan ponovil, ne glede na končni razplet. Videli smo borbeni Milan, ki je dal nekaj upanja v boljši jutri. Pred stadionom smo po tekmi med razočarano množico Milanovih navjačev z transparentom in dvema baklama uspeli dvigniti nekaj navijačev na noge in si prislužili aplavze, potem pa smo se počasi odpravili proti avtobusni postaji in nekaj pred drugo uro zjutraj utrujeni popadali v postelje bungalovov.

Okoli 12:00 smo štartali iz Rima proti Sloveniji, kamor smo po nekaj postankih prišli okoli 20:00, zaradi prometne nesreče pa so navijači iz severovzhodnega dela države prišli okoli 22.00. Še enkrat velika zahvala klubu navijačev AC Milan Slovenija za nepozabno doživetje. Družba, organizacija in vse ostalo je bilo vrhunsko. Vsi skupaj verjamemo, da se nam obetajo boljši časi, sploh če bo Berlusconi klub predal kitajskim investitorjem. FORZA MILAN FINO ALLA MORTE!!!

P.S. SOLO RUBARE, SAPETE SOLO RUBARE, SOLO RUBARE, SAPETE SOLO RUBARE!


Klub navijačev AC Milan Slovenija se ob tej priložnosti zahvaljuje vsem tistim, ki so z nami odpotovali na nepozabno dvodnevno dogodivščino v italijansko prestolnico, kamor smo odšli v 18-članski posadki s srcem podpirati Milan. Finalna pokalna tekma je bila najbolj oddaljena tekma, ki smo jo v klubu navijačev organizirali vse od ustanovitve leta 2012, zato je to nova prelomnica v naši kratki, a vse bolj bogati zgodovini. Kljub slabim sezonam našega ljubljenega kluba, smo večkrat pokazali podporo. Ljubezen do kluba, do rdeče-črnih barv je naše vodilo, ki ste ga letos navijači še enkrat več potrdili. Skupaj smo si poleg že omenjene finalne tekme Coppe Italia ogledali še pet tekem: Milan - Juventus (9.4.2016), Milan – Torino (27.2.2016), Milan - Inter (31.1.2016), Milan – Napoli (4.10.2015) in Udinese - Milan (22.9.2015). Še enkrat bi se radi iz srca zahvalili vsem navijačem, ki ste z nami na kakršen koli način sodelovali v pravkar končani sezoni. Le-ta je bila s strani našega navjaškega kluba, kljub turobnem stanju Milana, kot že rečeno zaznamovana s samimi prelomnicami, za katere ste v prvi vrsti zasluženi vi navijači. Med prelomnice lahko štejemo rekorden obisk največjega derbija na svetu, saj smo na tekmo peljali rekordnih 106 navijačev. Bili smo del praznovanja 30. obletnice Berlusconijevega predsedovanja, ki se kot kaže počasi končuje. Obiskali smo tudi velikega Milanovega navijača Tiziana Crudellija, ki je ob našem obisku spustil solze ter pokazal kaj pomeni biti del te velike družine, v kateri se pretaka rdeče-črna kri. Milan ni samo klub, ampak del našega življenja, zato postanite tudi vi del družine z včlanitvijo v Klub navijačev AC Milan Slovenija. Brez trpljenja ni uživanja in brez joka ni smeha, takšna je naša zgodovina, takšna je naša usoda. Postani tudi ti del nje: http://www.acmilan.si/klub-navijacev/vclanitev.


FORZA MILAN SEMPRE E COMUNQUE!