Reportaža: Milan - Juventus (22.10.2016)

Prvič v letošnji sezoni smo organizirali voden ogled tekme in bili priča veličastni zmagi s katero je bil prekinjen črni niz.

Ob precejšnjem mrazu in še večji megli smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali na parkirišču velikega trgovskega centra na Rudniku v Ljubljani. Velika večina v rdeče-črnih barvah bi zagotovo zmedla marsikaterega naključno mimoidočega, ne vedoč da je razlog za zbor vesele druščine odhod na veliki derbi med Milanom in Juventusom. Čeravno nima uradnega naziva »Derby di Italia« bo večina navijačev obeh klubov ravno ta dvoboj označila za največji derbi ki ga premore italijanski »Calcio«. Po dobrih petih letih pa to znova ni bil »le« derbi med Milanom in Juventusom, temveč tudi derbi med prvo in drugo uvrščeno ekipo na lestvici. Nekaj česar predvsem navijači Milana žal v zadnjih letih nismo vajeni.

Malce pred sedmo smo se tako odpravili iz meglene Ljubljane najprej proti Primorski in nato naprej proti Italiji čez Padsko nižino. Dva avtobusa sta se začasno ločila, saj je en pot nadaljeval skozi Sežano, drugi pa je pot ubral čez Vipavsko dolino. Sam sem bil na avtobusu številka ena, ki je potoval čez Vrtojbo in je na poti do slovensko italijanske meje na Ravbrkomandi in na Vrtojbi pobral še zadnje rdeče-črne potnike. Že na poti skozi  Vipavsko dolino nas je (tiste ki niso spali) osrečil pogled skozi okno, saj je bil dan že vse od samega jutra s soncem obsijan, sonce pa nas je spremljalo tudi vse do Milana in v samem mestu skozi cel dan. Še najbolj ponosen ob pogledu skozi okno je bil naš Anej, ki kot ponosni Primorec ni mogel skriti navdušenja nad prelepo naravo svojega domačega kraja. =)

Z soncem obsijana Vipavska dolina

Ob malce zmernejši uri so se počasi prebujali tudi vsi tisti, ki so zgodnje ure izkoristili za nadomestek prikrajšanega spanca, ko smo po mikrofonu zaslišali da bo po avtobusu zaokrožilo domače belo vino v kombinaciji z mineralno vodo (nekaj kar je na naših avtobusih že tradicija), pa so se zbudili tudi tisti z najtršim spancem (tudi sam sem bil eden tistih). Po mirnem in zaspanem jutru, so se potniki ob odlični kapljici rujnega malce razvedrili, pot pa je ob takšnem vzdušju minila še hitreje. Na obeh avtobusih smo tudi tokrat organizirali našo sedaj že tradicionalno stavnico, na avtobusu številka ena pa je kar 7 potnikov pravilno napovedalo končni rezultat.

Ob vsem tem dogajanju je čas hitro tekel in še prej kot si lahko zaključil stavek »Milan ena, Juventus niččč«, smo se znašli v prestolnici Lombardije. Tako kot vedno je Klub navijačev potnikom omogočil več možnosti za preživljanje prostega časa do začetka tekma. Najbolj utrujeni so se lahko takoj odpravili proti San Siru in tam počakali na začetek tekme, spet drugi pa so si lahko ogledali Caso Milan v kateri domuje uprava kluba in kjer se nahaja tudi odličen muzej skupaj s trgovino in restavracijo. Nekateri (predvsem tisti, ki so tam že bili) so ogled Case preskočili in se z drugo skupino takoj odpravili v center mesta, tisti najbolj aktivni pa so si ogledali tako Caso, kot center mesta, da bi nekaj ur pred začetkom tekme prevzeli karte za vrhunec dneva.

Casa Milan

Najbolj neučakani in predvsem tisti, ki so tekmo Milana prišli gledat prvič so se na San Siro odpravili že dve uri pred tekmo, tisti ki so nam potovanja v Milano že malce bolj domača pa smo svoja mesta na kultnem stadionu zasedli dobro uro pred tekmo. Bolj ko smo se bližali začetnemu žvižgu Rizzolija, vse glasneje je bilo na San Siru ki se je polnil iz minute v minuto, dobrih 20 minut pred začetkom tekme pa je bila velika večina gledalcev že na svojih mestih. Z izjemno nekaj najdražjih kart in gostujočega sektorja kamor imajo dostop samo gostujoči navijači (toliko o njihovem zanimanju za svoj najdražji klub), je bil San Siro praktično razprodan. Da je tak derbi še vedno izjemen magnet za nogometne navdušence iz celega sveta, priča tudi osebna izkušnja, ki sem jo doživel par ur pred začetkom tekme. Pred Caso Milan je do mene pristopil mladenič v rdeče-črnih barvah in me spraševal če imam karto za derbi in na kakšen način jo lahko dobi tudi on. Po pogovoru se je izpostavilo, da gre za strastnega navijača Milana iz daljne Mehike, ki se je ravno v trenutku derbija nahajal v Rimu in se je proti Milanu odpravil povsem na slepo z malce naivno željo, da bo na dan tekme še vedno lahko dobil karte za tekmo. Ob njegovem navdušenju in pripovedovanju o tem, kako je bil Sheva tisti ki ga je pred nekaj več kot desetimi leti navdušil za Milan, sem se zavedel kakšen privilegij imamo, da živimo tako blizu in si iz sezone v sezono lahko ogledamo največje derbije enega največjih klubov na svetu. V kakršnemkoli stanju se Milan trenutno nahaja, gre še vedno za enega največjih klubov na svetu, njegovi derbiji pa za ene največjih tekem v svetu nogometa. Ravno ta simpatična zgodba mladega Mehičana potrjuje to trditev, sam pa ne dvomim da je bilo na dan derbija v Milanu še malo morje podobnih primerov, ki so naivno upali da bi si lahko vsaj enkrat v življenju ogledali derbi kot je Milan proti Juventusu.

San Siro uro in pol pred začektom tekme

Po opravljenih uvodnih ritualih (klasično žvižganje igralcem Stare Dame, prepevanje »Sara perche ti amo« in himne kluba,...) in bolj ali manj uspešno izvedeni koreografiji katere del smo bili tudi iz našega kluba navijačev, se je tekma z standardno nekaj minutno zamudo končno začela. O sami tekmi bomo posebej poročali v povzetku srečanja, v reportaži pa se bomo bolj osredotočili na emocije ki so nas prevevale ob spremljanju derbija. Že od samega začetka je bilo jasno, da bo tekma trda, ne preveč lepa na oko a hkrati izjemno napeta. Domači igralci prek sredine igrišča žal niso uspeli razvijati igre, saj so gostje vsakič pritiskali na Locatellija vedoč da gre za mladega igralca, ki se je v takšni vlogi znašel prvič. Njihova taktika bi se kaj kmalu lahko tudi obrestovala saj je Milanov mladenič nekajkrat izgubil žogo na zelo občutljivem delu igrišča, kar pa se je praviloma vedno končalo z uspešno ubranjenim napadom. V tem segmentu je najbolj blestel Donnarumma, ki je že od prve minute nakazal, da na tej tekmi ne planira prejeti zadetka in svojo namero je uspešno izvedel do zadnjega sodniškega žvižga.

V prvem polčasu je bilo najbolj naelektreno ob koncu, ko je Rizzoli sprva priznal nato pa razveljavil zadetek Juventusa. Ob prvotnem razočaranju, da smo prejeli neumen gol ki bi zagotovo spremenil potek tekme v drugem delu, se je že nekaj sekund kasneje pojavilo jalovo upanje, ko so domači igralci uporno protestirali in kazali na stranskega sodnika, ki je zastavico sprva dvignil in jo nato spustil. Jalovo upanje je postajalo vse močnejše, ko je Rizzoli domačim igralcem naročil naj se umaknejo, da se lahko posvetuje s stranskim sodnikom in sodnikom za golom, to upanje pa se je kako sekundo kasneje sprevrglo v nepopisno veselje ko je glavni arbiter dvignil roko v zrak in s tem signaliziral prepovedan položaj. V tistem trenutku so igralci Juventusa proti Rizzoliju krenili kot trop pobesnelih kokošk, verjetno misleč da ni možnosti, da bi si kakšen sodnik drznil razveljaviti zadetek Juventusa, pa naj bo regularen ali pa ne. Ob tem omenimo tudi to da je opazno da je v italijansko ligo prišel eden od največjih simulantov v svetu nogometa, ki je svoje igralske vložke iz leta v leto prikazoval v La Ligi, od letos pa imamo ljubitelji Serie A to »čast«, da ga lahko spremljamo v Italiji. Govorimo o Daniju Alvesu seveda, ki je s svojo predrznostjo in nesramnostjo ves čas opozarjal nase tudi na tej tekmi, sam osebno pa sem dobil občutek da je v precejšnji meri s tem sindromom okužil tudi svoje soigralce.

Petnajstminutni predah za pivo in cigareto nam je vsem dobro del, saj je bila živčnost zares na vrhuncu, fantje pa so nas držali na trnih tudi v drugi polovici tekme. Milan je drugi polčas začel odločneje in je stopil višje, več kot očitno po navodilih svojega trenerja. Montella je očitno začutil, da Juventus tokrat ni tako razigran in bi kot tak znal biti ranljiv. Kljub terenski iniciativi si gostje namreč niso priigrali nobene res ogromne priložnosti, po poškodbi Dybale pa so v napadalnem segmentu postali praktično nenevarni. Milan si je tako od začetka drugega dela priigral kar nekaj priložnosti in dal jasno vedeti, da išče zmago in da bo vsako ponujeno priložnost tudi izkoristil. In sredi drugega polčasa je prišla, izkoristil pa jo je mladi Locatelli. Mladenič ki je trpel hud pritisk skozi celotno tekmo in je bil s strani Allegrija več kot očitno označen kot najšibkejši člen domače ekipe, se je lepo vključil v akcijo ki sta jo na desni ustvarila Abate in Suso. Po sprejemu žoge na robu kazenskega prostora, precej na desni strani, smo vsi na tribuni upali na uporaben predložek, sledila pa je prava bomba v zgornji daljši kot in šok tako za nas kot verjetno za njega. Sam osebno si nisem mislil, da bo komaj 18 letni igralec s takšne pozicije skušal premagati takšnega vratarja kot je Buffon, zato sem zadetek registriral z sekundno zamudo, takoj po šoku pa je sledilo nepopisno rajanje in objemanje na tribuni z znanimi in manj znanimi obrazi. V tistem trenutku to sploh ni bilo važno, važen je bil le pogled na semafor, ki je prikazoval minimalno vodstvo Milana!

Dogajanje na centralnem delu Curve Sud

A najhujše je šele sledilo. Jasno je bilo, da Juventus ne bo mirno in nemočno gledal do konca tekme in da bo storil vse da pride vsaj do izenačenja, Milan pa bo do konca tekme svojo priložnost iskal v protinapadih. In ravno tako je tudi bilo. Montella se je zelo hitro odločil za zapiranje tekme, po mnenju mnogih na tribunah prezgodaj (verjetno smo zato ravno mi na tribuni on pa na klopi =) ), kmalu po zadetku Locatellija pa je bil Juventus tisti ki je vršil konstantni pritisk na domača vrata. Fantje so se tokrat tudi v tem segmentu izkazali za izjemne, saj niso delali neumnih napak s katerimi bi gostom pomagali do izenačenja (nekaj kar smo v prejšnjih sezonah videli prevečkrat) in ob uspešnem branjenju je čas (pre)počasi tekel proti zadnjem sodnikovem žvižgu. Ko je Rizzoli tekmo podaljšal za pet minut smo v glavah že imeli črne scenarije o tem, da se mora tekma igrati vse dokler Juve ne zabije, ob dejstvu da se je ob napovedanih petih, skoraj v celoti odigrala še šesta minuta podaljška pa nismo daleč od resnice. In ravno v tej šesti minuti nam je vsem za trenutek zastalo srce, ko je Khedira praktično v zadnji sekundi tekme izjemno nameril v zgornji levi kot Milanovih vrat. Od desetih vratarjev bi jih devet prejelo zadetek in vsi bi rekli »ni imel nikakršnih možnosti«, a takega mnenja ni bil Donnarumma, ki je še zadnjič z izjemno parado ubranil tudi zadnji poizkus gostov in Milanu priboril veliko zmago!

Zaslišali smo zadnji pisk in fešta se je lahko začela! Po praktično štirih letih agonije smo znova uspeli ugnati Juventus, v vsem tem času pa je minilo kar 9 tekem na katerih smo doživeli 9 bridkih porazov. Preveč za klub kot je Milan! Ob solzah sreče in neizmernem ponosu smo skupaj zapeli himno ki je glasno zadonela iz zvočnikov stadiona, junaki v rdeče-črnem pa so bili deležni stoječih ovacij in glasnih vzklikov, ko so se prišli poklonit in zahvalit pod Curvo Sud. Ob tej priložnosti bi se mi radi zahvalili njim, da so na igrišču pustili zadnjo kapljo znoja, nekateri pa celo kri, vse v službi kluba. To je borba in želja, ki je Milan pripeljala na vrh in to je edina pot, ki ga bo tja tudi vrnila.

Vesela atmosfera ob koncu derbija

Atmosfera na parkirišču je bila izjemna in imeli smo občutek da nihče ne želi domov. Poleg nas so bili parkirani tudi kolegi iz Srbije, ki so s seboj na San Siro pripeljali Juventine (fantje so primorani sodelovati, saj se jim v nasprotnem potovanje v Milano ne splača), ob tej priliki pa se jim za to zahvaljujemo, saj je bil pogled na njihove kisle obraze neprecenljiv. Po krajšem rajanju pred avtobusom nas je čakala še dolga pot domov, ki jo je večina nas prespala, tako kot vedno pa smo bili točno ob šestih zjutraj na istem zbirnem mestu, kjer smo se en dan prej tudi zbrali. Zaspanih in več kot očitno srečnih obrazov smo se poslovili eden od drugega in si obljubili, da se znova vidimo že čez slab mesec ko nas čaka veliki mestni derbi, proti največji komediji letošnje sezone.

Ob tej priliki vas Klub navijačev tudi vabi, da si čim prej zagotovite prosto mesto na enem od avtobusov, ki nas bo peljal v Milano 20.11., ko si bomo ogledali veliki mestni derbi proti Interju. Upamo, da ste bili vsi ki ste se z nami odpravili na pot zadovoljni z organizacijo in se nam boste pridružili tudi v prihodnje, tisti ki še niste doživeli takšne izkušnje pa se nam pridružite na derbijih ki sledijo, idealno priložnost pa imate že čez slab mesec. Vabljeni!