Informacije o članstvu v novi sezoni 2017/2018. Pridruži se nam!

Reportaža: Milan - Napoli (14.4.2013)

APR 16 2013

avtor: Gennaro

reportnaslovna

 

Preberite, kako se imeli na ogledu derbija med Milanom in Napolijem.

Nedelja, 14.4.2013. Dan, ko se v italijanski Serie A igra večina tekem 32. kroga, dan ko se bosta na San Siru v večernem terminu udarila Milan in Napoli v borbi za drugo mesto, dan ko je v Milanu napovedano sončno in toplo vreme, dan ko smo se v imenu Kluba navijačev AC Milan Slovenija, organizirano odpravili na ogled tekme in bilo je odlično! Drugič v zgodovini nam je uspelo napolniti za cel avtobus športnih navdušencev in gorečih pristašev AC Milana. Naša skupna pot se je pričela ob pol enajsti uri na Rudniku v Ljubljani, kjer se nas je zbrala večina navijačev. Z izjemno udobnim avtobusom in dvema zelo prijaznima in ustrežljivima šoferjema, smo krenili v smeri naše zahodne sosede, prek Vipavske doline, vse do našega prvega postajališča, Ajdovščine. Tam se nam je pridružila manjša, a zelo glasna skupina navijačev, ki so še dodatno poskrbeli za zelo dobro vzdušje na avtobusu. Odpravili smo se naprej proti meji in se na bivšem mejnem prehodu, Vrtojbi ponovno ustavili in se poslovili od Slovenije za kakih 17 ur.

report4
Pogled na veličastni San Siro s parkirišča na JZ strani

Sledila je dolga pot čez padsko nižino, dolga približno 400 kilometrov. Za ljubitelje geografije, povejmo da smo potovali čez tri italijanske dežele in sicer čez Furlanijo-Julijsko krajino, Benečijo in Lombardijo, čigar glavno mesto je ravno Milan. Dolgo pot smo si skušali popestriti na več načinov, vrli organizatorji pa so poskrbeli za vsak detajl. Tako smo imeli »na račun hiše«, na avtobusu domače belo vino, z zabavnim kvizom o poznavanju zgodovine Milana pa smo delili posterje in koledarje AC Milana. Odprli smo tudi interno stavnico, kjer je vsak za ceno 2€ lahko napovedal pravilen rezultat tekme. Vsekakor nam ni bilo dolgčas, manjkalo pa ni niti petja navijaških pesmi. Med tretjo in peto uro je bilo vzdušje na avtobusu vse bolj veselo, deloma zaradi bližanja prestolnici Lombardije, predvsem pa zaradi dejstva, da so naši modro-črni bratranci v Trstu izgubljali proti Cagliariju. Ob 1:0 za Cagliari je bilo vzdušje prešerno, ob 2:0 pa se je začelo pravo rajanje. Ob tej priliki seveda nismo zamudili priložnosti, da kakšno navijaško pesem, »posvetimo« tudi našim modro-črnim bratrancem.

V predmestje Milana smo prispeli nekaj po peti uri, avtobus pa je bil namenjen direktno v center mesta, kjer je bil prvoten načrt, organizacija manjšega nogometnega turnirja na trgu pred katedralo Duomo, a ker nas je preganjal čas, so se v center mesta napotili, le tisti res zagreti in željni ogleda strogega centra Milana. Tisti, ki so se odločili za ogled centra so do San Sira prišli z metrojem, ostali (večina nas) pa je ostala na avtobusu in se pred San Sirom znašla okrog šeste ure. Tako smo imeli dovolj časa, da si v miru uredimo karte za tekmo in si mirno ogledamo stojnice, ki so se nahajale pred štadionom. Ob obisku stojnic smo bili priča tudi nevsakdanji in ne preveč ljubi situaciji, ko so se navijači (ne vemo točno katere strani, predvidevamo pa, da so bili navijači Milana) za kratek čas spopadli s policisti in jih pričeli obmetavati z raznimi predmeti. Kljub temu je treba poudariti, da varnost vseh nas, niti za sekundo ni bila ogrožena, saj je prostor pred štadionom ogromen in omogoča umik na vse strani, celoten »incident«, pa vse skupaj ni trajal niti par minut.

report1
Manjša skupinica naše navijaške odprave.

Ko se je dim dveh prižganih bakelj razkadil, je bil ponovno možen ogled vseh stojnic, ki jih pred San Sirom res ne manjka in na katerih je možno kupiti cel kup reči, tako od hrane in pijače, do suvenirjev, večinoma Milana, lahko pa tudi Napolija, ali celo Interja in ostalih (če imate res tako čudne želje =) ). Po ogledu in morebitnem nakupu na stojnicah, se je počasi bližal čas, vhoda na štadion. Vse skupaj poteka izjemno hitro, saj je vhodov zares ogromno, ko enkrat vstopiš v sam kompleks štadiona, pa te čaka krajši »sprehod« skozi enega od številnih stebrov, ki vodijo na tribune igrišča. Po nekaj minutnem počasnem vzpenjanju pa vam, sploh če ste na San Siru prvič, zastane dih, ko zagledate zelenico igrišča in ogromne tribune, ki lahko sprejmejo kar 80 000 ljudi. San Siro je gledano z današnje perspektive, mogoče že zastarel in, grdo rečeno, deloma zanemarjen, kljub temu pa ohranja svoj čar in še danes predstavlja neke vrste arhitekturno »čudo«, s temi silnimi in znamenitimi stebri in pogledom na zelenico, ki je brezhiben iz skorajda vsake pozicije na štadionu. Tako se vam res ni treba bati, da bi recimo v tretjem ringu slabo videli tekmo, saj je štadion enostavno tako konstruiran, da kaj takega ni možno.

Bližali smo se uri, ko bo sodnik zapiskal uvodni žvižg, s tem pa je bilo na tribunah vedno več navijačev. Neapeljčani so pridno že zgodaj napolnili svojo tribuno na Curvi Nord, presenetljivo pa jih ni manjkalo niti na ostalih delih štadiona. Slabo uro pred tekmo je San Siro prvič zagrmel, ko so v velikem stilu, ob spremljavi kultnega komada »Sweet Child O` Mine«, na igrišče prvič prišli domači igralci. Med ogrevanjem obeh ekip se je San Siro že dodobra napolnil in kakšne pol ure pred tekmo je bilo že moč začutiti tisto pravo nogometno atmosfero. Neapeljčanov je bilo seveda manj kot domačih, a jim je treba priznati da so bili glasni, nič pa niso zaostajali niti naši najbolj fanatični navijači na Curvi Sud. Milano je počasi a vztrajno zapuščalo sijanje sonca, ura pa je še naprej tekla in tekla in končno odbila čas prihoda prvih enajsteric na zelenico. Sledila je zelo lepa koreografija na Curvi Sud, ki je po tovrstnih akcijah že dolgo znana, preostanek štadiona pa je navdušeno pozdravljal predvsem domačo ekipo. Ob 20:45 je bilo jasno, da San Siro ni in nebo razprodan, prazna pa je ostala večina tretjega modrega »ringa« in nekaj tretjega rdečega »ringa«, kljub temu pa se nas je, po prosti oceni na San Siru zbralo med 65 in 70 000 tisoč gledalcev, kar je že samo po sebi dovolj zgovorno.

report5
Pogled iz 3. ringa na zahodu.

O tekmi ne bomo izgubljali besed, saj smo vse povedali že v povzetku. Milan ni bil slab, vsekakor pa bi bil lahko tudi precej boljši, velja pa seveda omeniti trenutek v 30. minuti, ko je bil cel štadion na nogah ob zadetku Flaminija. San Siru se je enostavno utrgalo, ni pa se še niti uspel dobro posesti, ko je sledil hladen tuš, v smislu Pandeva. Takrat smo lahko videli, koliko je na štadionu navijačev Napolija, številka pa vsekakor ni bila zanemarljiva. Sledila je dobra ura živčne vojne in konec tekme, ki je prinesel mešane občutke, saj smo si vsi seveda želeli zmage. Ob avtobusu smo zaključili, da je bil glede na potek dogodkov remi še najbolj realen rezultat. Ob povratku domov se nam je pridružila še ena punca, ki s tekmo sicer nima nobene veze, je pa potrebovala prevoz do Ljubljane, kar nam, kot »gentlmenskem« klubu ni predstavljalo nobene težave. =)

Ob nočnem povratku domov, smo razglasili še zmagovalca stavnic, ki sta bila tokrat dva, eden izmed njih pa je bil, najmlajši navijač Milana, ki je ravno na dan tekme dopolnil 9 let. Ob tej priliki, mu je klub tudi podaril majico našega navijaškega kluba, upamo in verjamemo pa, da bo mlademu »milanistu«, potovanje v Milano in ogled tekme na svoj rojstni dan, ostalo v spominu za celo življenje. Sledilo je spanje, ali bolje rečeno premetavanje na avtobusnih sedežih in varen povratek domov. Na rodno grudo smo zapeljali nekaj pred peto uro, kjer smo najprej odložili, »Ajdovce«, eden izmed njih pa je bil glavni organizator Anej, ki je tudi tokrat poskrbel, da je vse potekalo brez težav in da smo bili na koncu vsi zadovoljni s celotnim dogodkom. V Ljubljano smo prispeli nekaj po šesti uri, kjer so se nekateri odpravili na prepotreben spanec, nekateri (najbolj pridni) pa so imeli že ob sedmi uri kolokvij na fakulteti.

report3
Nabito polna Curva Nord (v tretjem ringu so navijači Napolija).

Tako smo uspešno sklenili še eno skupno popotovanje, ki je bilo, kljub ne najbolj idealnemu rezultatu, izjemno, tako kot vedno do sedaj. Kljub temu, da je bila družba na avtobusu zelo raznolika, je bilo vzdušje odlično skozi cel čas. Na avtobusu je bila prisotna npr. mlada družina, željna ogleda tekme v živo, na drugi strani pa s(m)o bili prisotni ljudje, ki za Milan živijo že več let in jim San Siro predstavlja drugi dom. Eden izmed takih, je bil npr. v živo na finalu LP, tako v Istanbulu leta 2005, kot v Atenah 2007. Vsak od udeležencev tega izjemnega izleta ima svojo zgodbo, bistvo vsega tega pa je, da smo se vsi na avtobusu razumeli, se imeli odlično in se počutili kot nekakšna družina, saj v končni fazi niti ni važno, kdo in kaj smo, niti iz kakšnega okolja izhajamo; dokler imamo vsi skupaj v srcu AC MILAN, ni prav nobenega problema in je zabava zagotovljena!

Naslednji »žur«, nas čaka že čez slab mesec dni, ko se bomo še zadnjič v tej sezoni, odpravili na organiziran ogled tekme, pod okriljem kluba navijačev AC Milan. Ogledali si bomo predzadnji krog Serie A, ko bo Milan na San Siru gostil Romo. Če zaradi kakršnegakoli razloga niste želeli, ali morda celo upali na ogled tekme skupaj z nami, upamo, da smo vam s to reportažo, razblinili vse dvome in da se nam boste v maju pridružili, da v še večjem številu odidemo v Milano in pustimo glasilke in dlani na San Siru. Verjemite, da vam ne bo žal!

FOTOREPORTAŽA

report2
Še en "masterpiece" najbolj vernih navijačev na Curvi Sud.