Informacije o članstvu v novi sezoni 2017/2018. Pridruži se nam!

Reportaža: Milan-Inter (23.11.2014)

NOV 26 2014

avtor: Gennaro

Ogledali smo si prvi letošnji milanski derbi

V nedeljo 23.11.2014, smo si ogledali Derby della Madonnina, ki je bil za naš klub navijačev zgodovinskega pomena. V vsega dveh letih in pol, odkar smo ustanovili slovenski klub navijačev, ki je član AIMC (združenje fan clubov AC Milan) in se odpravili na prvi odhod tekme pod okriljem društva (1/4 finale Lige Prvakov proti Barceloni) takrat z vsega enim kombijem, smo tokrat, prvič v zgodovini našega društva, v Milano peljali kar dva avtobusa naših navijačev, skoraj 100 članska zasedba pa je v celodnevnem izletu uživala in se domov vrnila polna vtisov. Štajerska posadka se je iz slovenske nogometne prestolnice, odpravila že pred peto uro, drugi del posadke pa je iz Ljubljane krenil ob malce bolj prijazni šesti uri zjutraj. Po ločenih poteh v Sloveniji (avtobus iz Štajerske je v Italijo vstopil na Fernetičih, avtobus iz Ljubljane pa na Vrtojbi), se je celotna posadka združila na postajališču v Italiji.

Po skupinskem fotografiranju, nas je pot vodila naprej v svetovno prestolnico mode, da je pot minila čim hitreje, pa smo si privoščili že tradicionalno domačo kapljico rujnega, pozabili pa nismo niti na interno stavnico na avtobusu (tokrat sta bili stavnici dve), ki je prinesla kar nekaj zmagovalcev (vsaj na ljubljanskem avtobusu). V Milano smo brez zapletov prispeli malce čez eno uro popoldan, tam pa so se poti zvestih navijačev vsaj do večera ločile. Kar 54 članov posadke se je odločilo za ogled novega muzeja, ki se nahaja v Casi Milan, novem sedežu našega kluba, ki poleg muzeja vsebuje še restavracijo in trgovino z navijaškimi artikli. Muzej sem si prvič ogledal tudi sam, splošni vtis pa je več kot odličen. Klub je v sodelovanju z Googlom, na moderen in atraktiven način predstavil bogato zgodovino kluba, v muzeju pa je ob kopici zgodovinskih eksponatov (dres Van Bastna, kapetanski trak Paola Maldinija nošen v finalu LP, žoga iz finala, ko je Milan prvič osvojil Ligo Prvakov, trenerski zapiski pred finalom leta 1989,…), na voljo tudi veliko število interaktivnih napravic, ki obiskovalcu omogočajo zanimiv ogled celotne klubske zgodovine. Poseben vtis pušča tudi trofejna soba, ki ne more pustiti ravnodušnega niti nevtralnega nogometnega navdušenca, kaj šele navijača Milana.

Po ogledu muzeja in nakupovanju v uradni navijaški trgovini, smo se odpravili proti metro postaji, kjer se je velika večina posadke odločila za obisk centra mesta, ki z mogočno katedralo prav tako pusti močan vtis na večino obiskovalcev. Ker so cene v centru mesta nekako v sorazmerju z svetovno znanim slovesom mesta Milana in so kot take precej neprijazne za marsikateri (predvsem moj) žep, sva se skupaj s kolegom (Ignazio Abate da se razume) odločila da preskočiva ogled centra mesta in se počasi od metro postaje odpraviva proti znamenitem San Siru. Po kratkotrajnem ogledu stojnic pred štadionom (ki roko na srce prodajajo vedno eno in isto šaro), od katerih so mi osebno, najbolj zanimive stojnice s prehrano, ki prodajajo vse prej kot okusno hrano, kot češnja na vrhu torte, pa so prodajalci te hrane, ki te z bombardirajo z glasnimi vzkliki, kot bi bil to njihov način, da pri ljudeh vzbudijo lakoto. V Milanu se je kar zgodaj zmračilo in mogočni San Siro, je v soju večernih luči, deloval še bolj mogočno, kot sicer.

Po krajšem počitku na avtobusu, ki sva si ga privoščila z Ignazijem, se je od šeste ure naprej, proti avtobusu počasi začela vračati glavnina naše posadke, ki je popoldne izkoristila za ogled mesta. Med debatiranjem na parkirišču, je naš vedno zanesljivi Anej v tem času uredil prevzem kart, najbolj neučakani pa so lahko že dve uri in pol pred tekmo krenili na štadion. Velika večina naše posadke, se je raje pogrela v avtobusih in se proti štadionu odpravila nekaj čez sedmo uro. Z Ignaziem in druščino, ki se nama je pridružila, smo na San Siro krenili okrog pol osmih, ob prihodu na naša sedišča, pa je bil štadion že na pol poln, vzdušje pa je bilo že takrat odlično. V primerjavi s prejšnjimi sezonami, nam klub na San Siru letos omogoča precej več dogajanja pred samo tekmo. Omeniti velja tudi prenovljeno in nadgrajeno ozvočenje, ki je bilo v prejšnjih letih, milo rečeno katastrofalno. Animatorji se dobro uro pred tekmo trudijo, da gledalcem na štadionu ni dolgčas pred samim čakanjem na tekmo, zlobni jeziki pa bi morda dejali, da se je uprava za to potezo odločila, ker med samimi tekmami, igralci Milana žal niso sposobni prikazati tistega, zaradi česar ljudje kupujejo karte in hodijo na tekme. Ne glede na motive te odločitve, so novosti pred samo tekmo, zagotovo poteza vredna pohvale.

Štadion se je pridno polnil in dobre pol ure pred tekmo že bil nabito poln, atmosfera pa je bila že pred samim začetkom tekme izjemna. Odlični koreografiji, ki sta v milanskem derbiju že stalnica in še boljše navijanje, so ustvarili peklensko vzdušje, v tem peklu pa smo navijači pričakovali, da igralci na igrišču pustijo srce in dušo. Kar se same tekme tiče, sta imeli obe moštvi obdobja prevlade, bolje pa so začeli igralci Interja, ki bi že v samem uvodu tekme, po katastrofalni napaki Muntarija, kmalu prišli do vodstva, izjemni Diego Lopez pa je v dvoboju iz oči v oči ustavil Icardija. »Gostujoči« igralci so bili tisti, ki so vse do zadetka imeli več od igre, potem pa je kot strela z jasnega padel zadetek v mreži Handanovića! Po prvi pravi akciji, so domači igralci prebili levo stran gostujoče obrambe, po odličnem predložku El Shaarawya, pa je Menez z izjemno reakcijo ukanil nemočnega Samirja in večini štadiona prinesel ogromno radost. Po zadetku pa vse do konca prvega polčasa, je Milan prevladoval in brez težav zadržal vodstvo do odhoda na odmor.

Začetek drugega polčasa, pa kot že večkrat letos, katastrofalen! Domačini so igralcem Interja prepustili pobudo, vezna linija ni opravljala svojega dela tako v fazi obrambe, kot v fazi napada in ob stalnem pritisku na zadnjo linijo, smo lahko samo čakali kdaj bo popustila, že tako ali tako ne ravno zanesljiva, domača obramba. Nismo čakali dolgo, saj je Obi že v 61. minuti izkoristil darilo Zapate in iz roba kazenskega prostora, ciljal in zadel daljši kot za veselje manj številnih »gostujočih« navijačev. Igralci Milana so očitno potrebovali zadetek v lastni mreži, saj so šele takrat spet zaigrali, menjavi Polija ter Honde, namesto Torresa in kriminalno slabega Muntarija, pa sta prinesle očiten napredek v igri. V 75. minuti, bi junak milanskega derbija lahko postal Il Faraone, ki se je po odlični podaji Bonaventure, znašel sam pred Handanovićem, ga tudi premagal a meril previsoko in stresel prečko. Pet minut kasneje, je iz precej težjega položaja, z enako mero vrnil Icardi, v samem zaključku tekme pa so bili bolj nevarni domačini, ki so pretili predvsem iz kotov, v 93. minuti pa bi z malce sreče, končnega zmagovalca lahko odločil tudi Poli, ki je žogo slabo zadel, po odbitku pa je slednja zletela v kot.

Po končani tekmi, smo se navijači poslovili od naših ljubljencev, med katerimi je prednjačil El Shaarawy, ki je prišel pod južno tribuno in se iskreno opravičil za zapravljeno priložnost. Il Faraone se nedvomno močno trudi in lepo ga je po dolgem času videti brez poškodb, a trenutno ima manjšo krizo z doseganjem zadetkov, za katero pa verjamemo da se bo slej ko prej končala. Sledilo je zbiranje pred avtobusom in izmenjava mnenj ter predvsem mešanih občutkov. Večina nas je od tekme pričakovala več, več smo pričakovali predvsem od naših ljubljencev, kljub temu da je bil remi verjetno še najbolj pravičen, pa smo vsi obžalovali veliko priložnost El Shaarawya. Po polžjem premikanju iz parkirišča in vse do avtoceste, smo s polno hitrostjo krenili proti Sloveniji, velika večina izmučenih navijačev, pa je na poti do doma zaspala. Ker pri naših izletih ne gre brez nepredvidenih dogodivščin, se nam je ena taka pripetila tudi tokrat. Malce pred Postojno, sta se ljubljanska in mariborska posadka spet združili, razlog pa je bil prisilne narave. Avtobus, ki je bil namenjen proti Mariboru, je malce pred Postojno omagal, na pomoč pa je priskočil drugi avtobus, ki je bil na srečo za njimi in jih je na odstavnem pasu pobral. Kako komičen je bil prizor, ko so se Štajerci na čelu z našim presidentejem in prvo damo (ki tudi ob petih zjutraj ne izgubi svojega, vsem dobro znanega glasu), kot nekakšni begunci v jutranji megli in temi selili iz avtobusa na avtobus, verjetno ni potrebno posebej poudarjati.

Po manjšem pripetljaju, smo nekaj čez šesto uro zjutraj srečno prispeli v Ljubljano, kjer nas je večina obiskovalcev zapustila avtobus, ki je pot nadaljeval do Maribora. Tisti, ki so z nami krenili prvič, so gotovo sklenili kakšno novo prijateljstvo, večina nas ostalih, ki se med seboj že poznamo, pa smo se iskreno poslovili z zaobljubo, da »fešto« kmalu ponovimo. Priložnost za tako množičen obisk San Sira, bo letos verjetno le še ena (v maju proti Romi, razen če nas fantje presenetijo z igrami v pokalu) in že sedaj vas pozivamo, da se nam pridružite. Ne glede na končni rezultat, ki roko na srce zadnja leta v večini primerov ni pozitiven, boste domov prišli polni pozitivnih vtisov, pa naj bo to vaš prvi ali stoprvi obisk San Sira. Se vidimo!

FOTOGALERIJA (klik)