Reportaža: Milan - Napoli 22. september 2013

Kljub nesrečnemu porazu, veselja ni manjkalo.

V nedeljo 22.9.2013 smo se iz Ljubljane zjutraj odpravili v Italijansko prestolnico mode in gospodarstva, Milano. Na skoraj polnem avtobusu se je zbralo veliko vestnih navijačev – članov kluba AC Milan Slovenija, ki so v Milano odšli z namenom ogleda derbija AC Milan – SSC Napoli. Številčno udeležbo je povečalo tudi nekaj avanturistov katerih namen ni bil ogled tekme. Moj namen izleta je bil predvsem ogled mestnih znamenitosti, pokrajine in pristno doživetje navijaškega vzdušja na enem največjih ter najlepših stadionov na svetu, San Siro.

Vožnja, ki je bila pod okriljem Aneja in dveh zanimivih šoferjev, se je izkazala za veliko bolj prijetno in udobnejšo kot sem sprva mislil. Gotovo so velik vpliv na to imeli številni postanki zaradi potreb, ki so se kopičile ob suhih grlih in domačo žlahtno kapljico iz Vipavske doline. Seveda smo prešerno voljo - za katero je predvsem skrbela Ana, krepčali tudi s hmeljno pijačo, ki je ni manjkalo. Z vsakim kilometrom manj, ki nas je ločil od Milana sta se optimizem in pričakovanje večala. Ob prihodu nas je voznik odložil pred gradom Sforzesco iz 15. stoletja, ki je sedaj dom številnih milanskih muzejev in umetnin. Po prihodu smo se ob pomoči telefonov predsednika ter Dražena  odpravili do same uprave AC Milana z znamenitim napisom Turati 3, kjer je bil idealen prostor za prvo skupinsko slikanje.

Po ogledu uprave smo se napotili proti slavnem trgu Piazza del Duomo ob milanski katedrali, kjer smo določili zborno mesto in odšli vsak svojo pot. Večino nas je zaneslo v ulico Galleria Vittorio Emanuele II, ki slovi po italijanskih modnih ikonah in seveda v Milan Store ter druge kjer smo zapravili kak €. Kljub vsem bliščem in uličnim glasbenikom sem največjo zanimivost doživel pri enem izmed lokalov kjer smo ob postrežbi morali plačati še mizo za sedenje. Ob uri smo se zbrali pred vhodom na podzemno železnico in se odpravili proti San Siru. Nekateri smo jo doživeli prvič in izkušnja je bila precej filmska, predvsem zaradi gneče, ki nas je prisilila da smo se peljali v dveh rundah. Po ponovnem zboru nas je čakala še 15-minutna hoja do stadiona in parkirišča, kjer nam je Anej razdelil karte. Seveda so Italijani poskrbeli za manjšo komplikacijo, saj je na eni pisalo priimek »Pedersen« namesto Peršon, dve karti pa sta bili napisani na isto ime. Stvar se je brez komplikacij uredila in sam prihod na stadion je minil brez problemov. Tisti prvi pogled na notranjost stadiona in igrišče je bil naravnost veličasten. Na to je sledilo nekaj manjših težav z iskanjem primernih sedežev a smo se na koncu uspeli usesti skupaj.

Prihod igralcev Napolija na igrišče so odzvali močne žvižge s strani milanskih navijačev, igralce Milana pa je pospremila legendarna pesem Sweet Child O" Mine in vzkliki Curve Sud. Sam začetek tekme je spremljala dobra volja in vzdušje, a so ga igralci Milana z brezvoljnim igranjem kmalu prekinili in dobili gol že v 6. minuti tekme. Na srečo so začeli igrati bolje, tako da je bilo samo gledanje tekme zanimivejše in bolj napeto. Na žalost jim ni uspelo zadeti gola, kljub nekaterim dobrim priložnostim. V drugem polčasu so ob napadalni igri dobili gol iz protinapada, tudi zaradi slabe obramb. Po tem je priložnost za zadetek dobil Balotelli iz enajstmetrovke, a mu je Reina branil in mu prekinil rekord 22. uspešnih zadetkov iz bele črte. V tem trenutku so se upi po zmagi ali remiju razblinili saj so Napoličani igrali predobro. Igra Balotellija in drugih igralcev je padla, a so kljub temu dosegli zadetek v zadnjih minutah igre, ki je deloval malenkost tolažilno.

Po tekmi smo se zbrali na parkirišču, razglabljali o tekmi in čakali na odhod. Vsi smo se strinjali da so v klubu velike težave z igro in vodenjem, za to lahko kmalu pričakujemo spremembe. Med čakanjem pred avtobusom so nas opazili navijači Napolija in se dokaj komično zbirali za mrežo in nas opazovali. Edin je seveda moral začeti z malo provokacije – oponašanjem opice in norčevanjem in čez nekaj trenutkov so proti nam letele plastenke vode zato smo se kmalu posedli na avtobus. (vse skupaj ni bilo nič resnega;-) )

Pot proti Sloveniji je bila precej mirna zaradi izgubljene tekme pa tudi zaradi utrujenosti od napornega dneva. Tisti ki smo mogli smo na poti zaspali, tako da je sama vožnja vsaj zame minila dokaj hitro. V Ljubljano smo se vrnili ob približno 6.uri zjutraj. Nedvomno je bil izlet in ogled tekme zame ena najzanimivejših izkušenj katere se bom spominjal celo življenje. 

CELOTNO FOTOGRAFIJO SI LAHKO POGLEDATE NA FACEBOOK POVEZAVI (klik).

Vsem udeležencem ogleda tekme se zahvaljujemo. Mi smo se imeli lepo in upam, da se kmalu spet vidimo. Naslednji podvig je Milan-Barcelona (22. oktober), nato pa bomo odšli na tekmo Milan-Fiorentina (2. november). Mogoče bomo v koledar stisnili še Milan-Ajax, toda vse bo odvisno od pomembnosti tekme.