Informacije o članstvu v novi sezoni 2017/2018. Pridruži se nam!

Reportaža: Milan - Barcelona, 22. oktober 2013

OCT 23 2013

avtor: Klub navijačev

 

reportazamilanbarcaoktoberdvatrinajst

Tjaš nam je opisal, kako je preživel svojo prvo izkušnjo na San Siru.

Že prejšnji mesec smo napovedali, da se bomo 22. oktobra odpravili na San Siro. Tokrat je bila glavna tema dneva dvoboj med Milanom in Barcelono, ki se je končal z remije 1-1. Z nami se je odpravil tudi Tjaš Bevk, ki se je odločil vkrcati na "krov" dan pred tekmo. Ostajala nam je namreč ena vstopnica na kartici Cuore Rossonero, ki ni bila naslovljena na njegovo ime. Bili smo 100% v nas, da ga bomo vseeno spravili na stadion in tako se je tudi zgodilo...

Že pred žrebom skupin Lige prvakov si je večina upala staviti, da se bo veliki Milan spet srečal z Barcelono. Po žrebu se je to le potrdilo – Milan spet v skupini z Barcelono, kar pomeni dve težki tekmi, predvsem pa pomeni nabito poln San Siro, nabit z emocijami in poln navijaških entuziastov, ki si želijo videti zmago domačih ljubljencev. Poleg tega pa je to zame bila še ena priložnost več, da si končno izpolnim željo, ki jo gojim že od malih nog. Videti AC Milan v živo je pač nekaj kar kot zaprisežen navijač moraš doživeti. Brez tega nisi pravi navijač, kot nisi pravi Slovenec dokler ne prideš na vrh Triglava in dobiš po zadnji plati z vrvjo. J

milanbarcareportazabevk4

Večer pred odhodom v Milano sem prejel zanimivo ponudbo s strani glavnega organizatorja ogledov tekem pri AC Milan SI. Ker vedno odlašam z ogledom tekme, čeprav dobim vsak teden ponudbo, ki se ji je težko upreti, sem tokrat dvakrat vdihnil in se odločil da se odpravim na tekmo. Anej, ki je organiziral ogled, mi je še svetoval, kaj naj vzamem s sabo, potem pa sem se poln adrenalina odpravil v posteljo. Zaspal seveda še dolgo nisem..

Po jutranjih pripravah in kavici je bil kmalu čas za zbor pred ajdovskim Fructalom. Vedno več ljudi se je nabiralo, nekateri so si privoščili tudi avtohtono ajdovsko jed- Frutabelo, vsi pa smo v sproščenem vzdušju pričakovali prihod avtobusa, ki je nekoliko zamujal. Idilo je kvaril le nekoliko preveč ambiciozen in v svoj prav prepričan varnostnik, ki je zahteval da se izpred Fructala odstranimo. Ko mu je nekdo pripomnil da nas podi, milijone mu pa kradejo skozi druga vrata, se je umaknil. Končno se je pojavilo tudi naše prevozno sredstvo in hitro smo zasedli vsak svoje mesto, saj smo bili vsi neučakani in željni prihoda v Milano.

Na avtobusu smo se hitro spoprijateljili, veliko so pri tem pomagala vina z vseh slovenskih vinorodnih okolišev, pa tudi skupno trpljenje ob čakanju na naslednje postajališče, kjer smo lahko izpraznili rezervoarje in se odpravili novih dogodivščinam naproti. Sicer je pot do Milana dolga, a je v dobri družbi minila dokaj hitro. Po poti še tradicionalne stavnica kluba navijačev. Stavi se na točen rezultat, vsak vplača 2€ ( par navijačev Barcelone pa je moralo vplačati 4€, razumljivo(; ). Edini incident se je zgodil že skoraj v Milanu, ko je ena izmed navijačic izjavila nekaj, kar se ji bo vedno štelo v minus. Ponesrečile so se ji ne katere besede o Maldiniju, od katerega je imela celo podpisan dres. Izzvala je bučno neodobravanje celega avtobusa, predvsem se je nad njeno izjavo jezil Andraž, ki se kar ni mogel pomiriti. Sicer je nato poskušala izrečeno omiliti, a beseda izrečena, ne vrne se nobena J

milanbarcareportazabevk

Zaradi začetne zamude avtobusa in veliko postankov smo v Milano prišli dokaj pozno. Svetovano nam je bilo da se v center mesta ne odpravimo, ker smo imeli premalo časa in bi se šli tja dejansko samo obrniti. Sam mislim, da je bila to le premetena poteza kluba navijačev, da bi se z njimi še kdaj odpravili na tekmo in si takrat ogledali center.  Dobili pa smo prosto za ogled stojnic ter prekrasnega stadiona, ki nas je kljub svoji častitljivi starosti pustil brez besed. Nekateri so se zapodili v lov za dresom Birse, ki je trenutno relikvija v Milanu, nekateri so se odpravili nahraniti lačne trebuščke, spet tretji pa so preganjali čas kot so vedeli in znali.

Stojnic je pred stadionom res veliko, prodajajo pa vse mogoče kar si kot navijač lahko zamisliš. Po ogledu vsega zanimivega, sem sam zagledal fanta z rdeče-črno kapo, ki mi je bila na daleč všeč. Zato sem tako, mimogrede, izjavil da tako kapo bi pa imel. Čez nekaj minut sem jo že držal v rokah.J Prijatelj se namreč odpravil do lastnika kape, ga brez sramu vprašal če mu proda kapo, sledilo je nekoliko barantanja, a kapo je le dobil. Nas je pa ta prigoda kar pošteno nasmejala. Fant se najbrž še zdaj sprašuje, kdo so bili ti nori navijači ki bi pokupili vse, samo da je rdeče – črno. J

Ob 18:15 smo bili zmenjeni da se zberemo pred avtobusom, da nam razdelijo karte. Takrat pa sem jaz izvedel novico, ki bi me najbrž odvrnila od ogleda tekme in jo je Anej spretno skrival do takrat. Sam namreč vstopnice nisem dobil, vstopiti bi moral s kartico Cuore Rossonero. Ta pa je bila izdana na ime določenega navijača z Wajdušne, ki se ne more pohvaliti ravno s pretiranim lasnim aranžmajem. Zaradi tega so se nato zame začele mučne minute. Ali me bodo na stadion sploh spustili ali bom ostal zunaj in čakal da se tekma zaključi. Ravno zaradi tega manjšega problemčka, sem se na vhod odpravil nekoliko prej. Z mano je šel tudi Anej, ki je bolj vešč italijanščine kot jaz ter mi obljubil, da bo naredil vse kar je v njegovi moči, da me spravi na tekmo.

Nato pa je prišel trenutek odločitve. Steward si je ogledoval mojo kartico, pa mene, pa spet kartico..Zahteval dodaten dokument..A se je nato ob vztrajnem prepričevanju Aneja, da sem na kartici zagotovo jaz (S: »Non si vede che e" lui nella foto. Documento?« A: »Non lo ha... dai va bene cosi...« S: »OK, vai dentro..«), le odločil da me lahko spusti noter. Najbrž ga je nekoliko prepričal tudi dres Birse, ki sem ga držal v roki. Še kratek pregled, če nosim s sabo mogoče kaj česar ne bi smel, poteg kartice in že sem bil na svetem ozemlju. Po prihodu ostalih navdušencev (na tem mestu bi se zahvalil Nini Jug, ki me je vodila skozi labirint hodnikov na stadionu), smo se odpravili na za naše karte določen sektor, ki je bil povsem na vrhu stadiona. Zdelo se mi je, kot da rabimo do našega mesta celo večnost, vzpon je bil kar konkreten. A se je ves trud poplačal ko smo končno prišli na stadion.

milanbarcareportazabevk2

Stadion je veličasten! To je vse kar lahko rečem, saj sem ob pogledu na tribune ostal brez besed. Sicer se je stadion komaj polnil, a vseeno sem bil nad videnim navdušen. Po aklimatizaciji na naš prostor pa prvi izbruh žvižgov, ki je paral ušesa. Pogledali smo na igrišče in videli sodniško četico, ki se je odpravila na ogled igrišča in bila s strani domačih navijačev izžvižgana že na začetku tekme. Končno so se prvi žvižgi polegli, so se začeli novi. Na igrišče je prišlo nekaj igralcev Barcelone, da se spoznajo s sveto travo San Sira. Nato še nekaj čakanja, potem pa prvi vrhunec.

milanbarcareportazabevk3


Milan - Barcelona 22. oktober 2013 Champions... by acmslo

Na igrišče so na ogrevanje pred tekmo ob zimzeleni Sweet child o" mine prišli naši ljubljenci. Poželi so bučen aplavz, kot se seveda spodobi. Ob prihodu igralcev Barcelone pa spet salve žvižgov. Napovedovanje igralcev nam je postavilo kocine pokonci, še posebno ko je bila napovedana številka 14, Sir Bisa, ki je že postal ljubljenec navijačev. Nato pa končno začetek tekme. Ravno smo se dobro vklopili v navijaško vzdušje, že prvi zadetek. Robinho je zadel po lepi in domiselni akciji in stadion je bil na nogah. Milan je igral lepo, trudili so se in bili za moje pojme boljši od Barcelone. Nato pa nepotrebna napaka, mali čarovnik je ostal sam, poigral se je z obrambo in še enkrat več zadel. Hladen tuš in nato igra na remi do konca srečanja. Sicer je bilo še nekaj priložnosti, predvsem tukaj boli zgrešena priložnost Robinha, ki smo ga imeli na sumu da je med polčasom mogoče spil kaj močnega za pogum, saj je zgrešil nemogoče. Do konca tekme so nas nato na noge dvignile le še menjave. MB45 vstopa namesto Robinha, stadion ponori. Nato pa trenutek, ki si ga bom zapomnil za vedno. Iz igre gre sveta števila 22, Ricky, ljubljenec navijačev. In čeprav ni odigral svoje najboljše tekme, je celoten stadion brez izjeme vstal in mu spoštljivo ploskal dokler nam ni izginil izpred oči. Tukaj se je videlo, koliko ga navijači spoštujejo zaradi vsega, kar je naredil za sveti klub. Potem pa odhod Birse z igrišča, ki si je tudi zaslužil konkreten aplavz, predvsem smo pri tem prednjačili Slovenci.

Po zadnjem sodnikovem žvižgu smo se odpravili do avtobusa, se tam še skupinsko slikali in nato doooooolga pot domov. Nekaj fantov se je še trudilo delati vzdušje, ostali so večinoma že spali. A je tudi komedijante premagala utrujenost in so kmalu zaspali. Do doma smo se ustavili le dvakrat, saj se nam je vsem mudilo domov, v tople postelje na zaslužen počitek. Ob koncu še pozdrav, zadnji stiski rok in obljuba, da se vidimo na naslednjem derbiju.

Na tem mestu bi se zahvalil vsem udeležencem ogleda tekme (od prvega do zadnjega ste bili super družba), predvsem pa klubu navijačev AC Milan Slovenija, ki se trudijo po najboljših močeh, da vse poteka nemoteno in lahko mi uživamo v mojstrovinah naših ljubljencev. Zdaj, ko sem končno videl tekmo v živo, sem okužen in se bomo zagotovo še srečali!J

Za konec le še to: Ale, ale, ale Milan ale! Forza lotta, vincerai, non ti lasceremo mai!!!

Avtor: Tjaš Bevk

CELOTNO FOTOGALERIJO SI LAHKO OGLEDATE NA FACEBOOK POVEZAVI (KLIK).

Vsem udeležencem se zahvaljujemo za obisk, bili ste odlična družba! Naslednji teden se že odpravljamo na tekmo Milan-Fiorentina, ki bo v soboto 2. novembra ob 20:45. Se vidmo!