Informacije o članstvu v novi sezoni 2017/2018. Pridruži se nam!

Zgodovina

  • 1899-1929

    16. decembra 1899 je bil uradno ustanovljen Milan Football and Cricket Club (Nogometni in kriket klub Milan), prvič pa se je to ime pojavilo 18. decembra v Gazzetti dello Sport. Sedež kluba je bil sprva v Fiaschetteriji Toscani v Milanu, predsednik Alfred Ormonde Edwards pa je januarja klub vključil v Italijansko nogometno zvezo. Milan je v prvi sezoni sicer odigral samo eno tekmo (proti Torinu) in je kljub porazu dvignil prvo trofejo, Kraljevo medaljo, ki jo je podelil Kralj Umerto I. V sezoni 1900/01 je Milan osvojil svoj prvi državni naslov in drugo Kraljevo medaljo, ki jo je osvojil tudi naslednjo sezono. V prihodnjih letih je bila Kiplinova ekipa še naprej uspešna in kmalu postala najbolj priljubljena ekipa v Lombardiji, saj so fantje kar trikrat zaporedoma osvojili prestižno tekmovanje Palla Dapples (1905, 1906 in 1907). Vseeno pa Milan ni bil tako uspešen v prvenstvu in je moral na svoj drugi naslov čakati do sezone 1905/06, tretjega pa je osvojil prihodnje leto. Najboljši igralec je bil Louis Van Hege, odličen strelec, ki je imel neverjetno statistko. Na tekmo je v povprečju dosegel 1.1 gol. Prvenstvo 1914/15 je bilo predčasno prekinjeno zaradi Prve svetovne vojne in se ponovno začelo leta 1919. Po spremembah v vodstvu kluba je predsedniško mesto prevzel Pietro Pirelli, ki je to funkcijo ohranil skoraj dvajset let. Med njegovim predsedovanjem je bil odprt San Siro.

  • 1929-1949

    Sledila so sušna leta Milana, saj ekipa dolgo ni osvojila ničesar. Klub se je iz Milan F.C. preimenoval v Milan Associazione Sportiva (športno društvo), Umberto Trabattoni pa je leta 1940 postal nov predsednik in ta položaj obdržal do leta 1954. Ekipa je v tem času imela vzpone in padce, ponavadi pa se je uvrščala na sredino lestvice. Druga svetovna vojna je do leta 1946 prekinila nogometno dogajanje. Ko se je prvenstvo ponovno začelo, so uvedli sistem, po katerem se je vsak srečal z vsakim samo enkrat. Milan je uspel osvojiti četrto mesto, končali so za Torinom, Juventusom in Modeno. Torino je naslov osvojil tudi v naslednjih dveh sezonah, Milan pa je enkrat končal kot drugi in enkrat kot tretji.

  • 1949-1955

    Prihod Gunnarja Nordhala je pomenil začetek nove ere Milana, ki že dolgo ni osvojil naslova. Nordhalu, ki je bil s 35 goli najboljši strelec prvenstva 49/50, sta se pridružila še dva Šveda: Niedholm in Gren. Skupaj z vratarjem Buffonom so bili okrepitve, ki jih je ekipa potrebovala. Milan je izvrstno sezono 50/51 kronal s Scudettom in Latinskim pokalom. Lovorike so še naprej prihajale, Nordhal pa je bil najboljši strelec prvenstev 52/53, 53/54 in 54/55. V svoji zadnji sezoni je kapetan pripeljal Milan do še enega naslova. Leta 1954 se je Milanu iz Penarola pridružil Juan Alberto Schiaffino. Pepe, kot so ga poimenovali navijači, je bil eden najboljših igralcev v letih, ki so sledila.

  • 1955-1960

    V sezoni 1955/66 je Milan sodeloval v prvi izvedbi Pokala prvakov, kjer je izpadel proti poznejšemu zmagovalcu Realu iz Madrida v polfinalu. Vseeno pa mu je uspelo osvojiti svoj drugi Latinski pokal, potem ko so v finalu premagali Athletic Bilbao. S prihodom novega stratega Gipa Vianija je Milan osvojil prvenstvo v sezoni 1956/57. Največje presenečenje sezone pa je bil zagotovo napadalec Gastone Bean, ki je zabil kar 17 golov. Ko se je prihodnjo sezono ekipi pridružil Josè Altafini, je le-ta postala še bolj nevarna za nasprotnike. Brazilec, ki je osvojil srca navijačev s svojo tehniko in hitrostjo, je skupaj s "starim" kapetanom Liedholmom, Maldinijem in Schiaffinijem, nepozabljivim kreativcem na sredini, Milan pripeljal do scudetta, po dolgi bitki s Fiorentino. Schiaffino je eden od redkih igralcev, ki si zasluži naziv pravega šampiona. V svoji zadnji sezoni pri Milanu ni uspel osvojiti naslova, toda Rossoneri so premagali vsaj mestnega tekmeca Interja s 5:3. Štirikrat se je med strelce vpisal Altafini.

  • 1960-1970

    Če so bila prejšnja leta zaznamovana s tujimi zvezdniki (Gre-No-Li, Schiaffino-Altafini), so v šestdesetih letih pobudo prevzeli domači igralci. Ti niso igrali pomembne vloge le pri Milanu, ampak so se v zgodovino vpisali po celem svetu. Iz Olimpijske zasedbe leta 1960 so prišli Trapattoni, Trebbi, Alfieri in Noletti, poleg njih pa tudi mladi deček Gianni Rivera, ki je za Milan debitiral pri vsega sedemnajstih letih. Milan se je za naslov boril do konca, a sta poraza v zadnjih dveh krogih prinesla le drugo mesto v troboju Milan-Bari-Fiorentina Po odhodu Nilsa Liedholma je na trenerski stolček prišel 'Paròn' Nereo Rocco, čigar obdobje je prineslo veliko uspehov. Najprej je osvojil državno prvenstvo v sezoni 1961/62, toda najbolj legendaren uspeh je bil prvi pokal današnje Lige prvakov. Milan je igral finale proti Benfici 22. maja 1963 na Wembleyu in na veliko veselje navijačev slavil z 2:1 (obakrat je bil strelec Altafini). Legendarna slika Cesareja Maldinija in Nerea Rocca je še vedno vtisnjena v spominu Milanovih navijačev. Milan uspeha ni uspel ponoviti na Medkontinentalnem pokalu, kjer je na Maracani izgubil proti Santosu z 1:0. Po koncu sezone je klub po devetih letih uspešnega vodenja zapustil predsednik Andrea Rizzoli, ki je ekipo popeljal do štirih domačih prvenstev, Latinskega pokala in prestižnega Evropskega pokala. Rizzoli je poleg vsega postavil tudi športni center Milanello, ki je v uporabi še danes. Po številnih slabih sezonah, ko je ekipa igrala precej pod svojimi zmožnostmi, se je Milan vrnil na vrh lestvice v sezoni 1967/68 in tako osvojil svoj deveti scudetto, še isto sezono pa je osvojil tudi svoj prvi Pokal pokalnih zmagovalcev. Osvojeno domače prvenstvo je pomenilo povratek v Pokal prvakov (današnja Liga prvakov), ki ga je Milan z dvojcem Rivera-Prati na čelu prepričljivo osvojil. Finale se je odvijalo na štadionu Santiago Bernabeu, kjer je Milan premagal Ajax s 4:1. Milanov vratar Fabio Cudicini je dobil vzdevek "Črni pajek" zaradi svoje izvrstne predstave proti Manchester Unitedu v polfinalu. Milan je kasneje osvojil še naslov Svetovnega prvaka, ko so s skupnim izidom 3:2 premagali Estudiantes. Gianni Rivera si je prislužil Zlato žogo za najboljšega igralca leta 1969.

  • 1970-1985

    To je eno najtemnejših obdobji Milanove zgodovine, zato takrat navijači niso veliko slavili. Edina svetla točka je sezona 1978/79, ko je Milan osvojil svoj deseti scudetto in s tem prestižno zvezdico na dresih. Milan je osvojil še tri italijanske pokale in en Pokal pokalnih zmagovalcev. Italijanske prvake je vodil Nils Liedholm, ki je v prvo ekipo vpeljal mladega dečka, ki je nato preko svoje kariere pustil ogromen pečat v zgodovini Milana: Franca Baresija. Kasnejši kapetan je debitiral 23. aprila 1978 proti Veroni. V teh letih je Milan zamenjal veliko trenerjev, Gianni Rivera pa je po upokojitvi prevzel funkcijo podpredsednika kluba. Osemdeseta leta so pomenila velik padec ambicij, saj je Milan dve sezoni preživel celo v drugi ligi. Kakorkoli pa se bodo navijači Milana vseeno z veseljem spominjali dogajanja, saj je 20. januarja 1985 proti Udineseju debitiral Paolo Maldini, skupaj z Baresijem največji Milanov kapetan do današnjega dne.

  • 1985-1999

    Bivši Milanov vezist Fabio Capello je zamenjal Sacchija na začerku sezone 92/93 in ekipa je nadaljevala z dominacijo tako doma kot v Evropi. Milan je v tem času osvojil štiri Scudette (tri zaporedoma), tri italijanske superpokale, eno Ligo prvakov v nepozabnem finalu proti Barceloni in en evropski superpokal. Obdobje med leti 1986 in 1996 je bilo brez dvoma najbogatejše v zgodovini, a ne samo po številu osvojenih lovorik, ampak tudi zaradi izvrstnih predstav in atraktivne igre. "Nesmrtni" in "Nepremagljivi", kot so jih poimenovali, so igro popeljali v nove dimenzije, toda poznejša devetdeseta niso več bila kot začetna. Milan je pogosto menjal trenerje (Tabarez, nato ponovno Sacchi in Capello), a šele s prihodom Alberta Zaccheronija leta 1999 je Milan osvojil svoj šestnajsti naslov. To leto je bila tudi stota obletnica od ustanovitve kluba.

  • 2000-2010

    Zaccheroni je klub zapustil spomladi leta 2001, nato sta bila nekaj časa na klopi Cesare Maldini in Fatih Terim, katerega pa je novembra 2001 nadomestil Carlo Ancelotti. Z Ancelottijem na čelu je Milan po enajstmetrovkah premagal Juventus v finalu Lige prvakov leta 2003. Istega leta je Milan osvojil tudi italijanski pokal in evropski superpokal. Ancelotti je v sezoni 2003/04 v Milanov štab vrnil še naslov italijanskega prvaka in tudi naslednjo sezono je ekipa začela odlično, saj so igralci že poleti osvojili italijanski superpokal. Vseeno pa je ta sezona Milanovim navijačem pustila grenak priokus v ustih, saj so se kljub odličnim predstavam za lovorike obrisali pod nosom. Milan je zaradi uvrstitve v finale Lige prvakov opustil borbo za naslov državnega prvaka z Juventusom, a je tam nesrečno izgubil proti Liverpoolu. Sezono 2006/2007 je Milan začel s kaznijo zaradi afere Calciopoli, a so igralci in strokovno vodstvo pokazali veliko volje, poguma in ekipnega dela. Igralci so bili zaradi nepričakovanih kvalifikacij za Ligo prvakov predčasno poklicani iz počitnic, nekateri izmed njih kmalu po osvojenem svetovnem prvenstvu. Ekipa se je združena in odločna, da premaga Crveno Zvezdo, zbrala v Milanellu. To je igralcem tudi uspelo in Milan se je suvereno uvrstil v skupinski del Lige prvakov. Milan je začel dobro tudi v prvenstvu, a je kmalu plačal ceno kazni in pomanjkanja poletnih priprav. Zimske priprave na Malti pa so pomenile pravi preporod ekipe, ki se je zdela popolnoma nekonkurenčna. Milan je igral iz tekme v tekmo bolje in si zagotovil četrto mesto v ligi, v Ligi prvakov pa se je na najlepši možen način maščeval Liverpoolu za poraz izpred dveh let. Ena zadnjih evropskih trofej do danes je bil evropski superpokal, ki ga je Milan osvojil 31. avgusta 2007. Tekma proti branilcem naslova Sevilli je bila zaznamovana z nedavno smrtjo njihovega igralca Antonia Puerte. Milan pa se je decembra na svetovnem klubskem prvenstvu v Yokohami srečal s še enim pomembnim finalom: v primeru zmage, bi postal najuspešnejši klub na svetu, saj bi tako imel največ mednarodnih trofej. To mesto si je do takrat delil z Boco, proti kateri je tudi igral v finalu. Predstava Milanovih mož je bila praktično perfektna in Milan je tako postal najuspešnejši klub na svetu.

  • 2010-danes

    Leta 2011 je Milan na krilih švedskega zvezdnika Zlatana Ibrahimovića znova postal italijanski prvak.


OSVOJENE LOVORIKE
Državni naslovi
-Serie A (18):1901, 1906, 1907, 1950–51, 1954–55, 1956–57, 1958–59, 1961–62, 1967–68, 1978–79, 1987–88, 1991–92, 1992–93, 1993–94, 1995–96, 1998–99, 2003–04, 2010–11

Pokalni naslovi
-Italijanski pokal (5): 1966–67, 1971–72, 1972–73, 1976–77, 2002–03
-Superpokal (6): 1988, 1992, 1993, 1994, 2004, 2011

Mednarodni naslovi
-Liga prvakov (7):1962–63, 1968–69, 1988–89, 1989–90, 1993–94, 2002–03, 2006–07
-UEFA pokal (2): 1967–68, 1972–73
-UEFA Superpokal (5): 1989, 1990, 1994, 2003, 2007
-Interkontinentalni pokal (3): 1969, 1989, 1990
-FIFA svetovno klubsko prvenstvo (1): 2007