Informacije o članstvu v novi sezoni 2017/2018. Pridruži se nam!

Genoa premočna za Milan

DEC 08 2014

avtor: Gennaro

Genoa 1:0 Milan; katastrofalen drugi polčas in zaslužena zmaga domačina

Milan je izjemno naporni razpored v »veselem decembru« začel v Genovi, pri istoimenski ekipi, ki je v letošnji sezoni, skupaj s svojim velikim mestnim tekmecem Sampdorio, glavni hit prvenstva. Po kar petih tekmah brez zmage, so varovanci Pippa Inzaghija v prejšnjem krogu na domačem San Siru uspeli premagati Udinese, navijači pa smo upali na drugo zaporedno zmago, kar smo nazadnje doživeli v šestem in sedmem krogu. Doživeli smo popolno nasprotje, po prebavljivem prvem polčasu pa so varovanci Pippa Inzaghija v drugem delu prikazali vse prvine antinogometa in igrišče v Genovi zasluženo zapustili sklonjenih glav.

 

Gostje so tekmo sicer dobro odprli. Prvo lepšo priložnost so si prek Méneza priigrali že v sedmi minuti, ko je Francoz precej sebično sprožil s približno 20ih metrov in uspel ogreti domačega vratarja Perina. Kmalu je bilo jasno, da so se gostje osredotočili na igro iz hitrih protinapadov, domačini pa z izjemno agresivno igro in zapiranjem bočnih položajev, gostujočim igralcem niso dopustili razvijati dolgotrajnejših napadov. Kljub temu je bil Milan tisti, ki je tudi drugič na tekmi nevarneje zapretil, ko je v 20. minuti El Shaarawy prišel do strela z glavo, domači vratar pa je žogo brez težav ujel. Daleč najlepšo priložnost pa so si igralci Milana priigrali v 28. minuti, ko je Ménez na sredini igrišča ukradel žogo Bertolacciju in se zapodil proti vratom Mattie Perina. Domači vratar je napadalca Milana ves čas čakal na petih metrih, zavestno pustil odprt bližnji kot in prelisičil Méneza, ki je (slabo) ciljal daljšo vratnico, Perin pa je strel ne samo ubranil, temveč žogo tudi ujel.

 

Domačini so imeli več od igre, kljub temu pa v prvi tretjini tekme niso uspeli resneje ogroziti vrat Diega Lópeza, še najbolj vroče pa je bilo po predložkih iz kota. V vsega pol ure so si domačini priigrali kar 8 udarcev iz kota, za gostujočo obrambo pa je bil usoden deveti, ko je v 32. minuti Perotti poslal odličen predložek, najvišji v skoku pa je bil domači kapetan Antonelli, ki je bil hitrejši od nesrečnega Bonere, ki se je še enkrat več znašel v središču dogajanj ob prejetih zadetkih svoje ekipe. Domačini so, kot že mnogi drugi v dosedanjem delu sezone, izkoristili najšibkejšo točko Milanove obrambe v zadnjih letih in do vodstva prišli po udarcu iz kota.

 

Kljub zaostanku so varovanci Pippa Inzaghija odreagirali presenetljivo dobro in si do konca polčasa priigrali še dve lepi priložnosti. V 40. minuti je po predložku iz kota, do strela z glavo prišel Mexes, čigar poizkus je Perin brez večjih težav ujel, le dve minuti kasneje pa je Bonaventura, po prodoru sprožil z roba kazenskega prostora, a je bil strel prešibak in premalo natančen, kot tak pa je predstavljal lahko delo za razpoloženega domačega vratarja. Zadnjo lepo priložnost v prvem delu so si priigrali domačini, ko je Perotti v 45. minuti sprožil s 15ih metrov, žogo pa je iz gol linije uspel izbiti Bonera. Po zanimivem prvem polčasu, sta se moštvi na odmor odpravili z minimalno prednostjo domačinov, vse pa bi lahko bilo drugače, če bi Ménez izkoristil izjemno priložnost le nekaj minut pred prejetim zadetkom.

 

Ko smo v drugem polčasu pričakovali popolno ofenzivo na domača vrata, pa šok! Kot že zadnjih nekaj tekem (z izjemno tekme proti Udineseju), je Milan v drugem polčasu povsem popustil in si ni uspel priigrati niti ene nevarnejše priložnosti! Začelo se je sicer dobro, ko je Armero v 48. minuti poslal uporaben predložek proti Hondi, čigar strel je domači kapetan odbil v kot, sledilo pa je 40 minut agonije in pravo mučenje žoge. Domača ekipa je brez težav branila jalove napade Milana, ki so bili izjemno redki, saj agresivno pokrivanje Gasperinijevih varovancev, gostujočim igralcem ni dopuščalo kreiranja daljših in nevarnejših napadov. Igralci Milana so že okrog 60. minute delovali povsem izčrpano, domači igralci pa so praviloma dobili vse duele na sredini igrišča in so v primerjavi z gostujočimi igralci delovali precej bolj poletno in igrivo.

 

Napadi Milana so bili tako brezidejni, da je Gasperini okrog 70. sredino igrišča zavestno prepustil nasprotnikom, z okrepitvijo obrambe pa je računal, da bo njegovo izjemno motivirano moštvo brez težav zadržalo »nalete« Milanovih igralcev. In kako prav je imel. Razen brezidejnega kroženja žoge in centrov iz obupa ter na pamet, si gostujoči igralci niso uspeli priigrati niti ene nevarnejše priložnosti! Piko na i je dodal še gostujoči strateg, ki je z menjavami čakal vse do 63. minute, ko je v igro namesto Montoliva, ki je po dolgem času debitiral na izjemno težkem gostovanju, poslal Polija, deset minut kasneje pa je v igro namesto bledega Honde vstopil Pazzini. V 78. minuti je iz igre odšel še El Shaarawy, ki je mesto prepustil Niangu.

 

Ob teh menjavah se poraja kopica vprašanj. Sprašujemo se, kako imata lahko pred Torresom prednost tako Pazzini (ki je na izhodnih vratih), kot tudi Niang (ki je na dobri poti da postane talent in nič več kot to), ob dejstvu da je le dan pred tekmo Inzaghi izjavil, da je on edini, ki še verjame v Torresa. Prav tako se mnogi sprašujemo, kaj za vraga je do 90. minute na igrišču počenjal Ménez, ki je na tekmi nase opozoril le z izjemnim egoizmom (kar ni prvič v letošnji sezoni), zapravljanjem 100% priložnosti in s kriminalnim odnosom do igre in svetega dresa, ki ga nosi. Po nekaj slabših rezultatih ne bomo čez noč obrnili plošče in za vse začeli kriviti Pippa. Če smo lahko trpeli Allegrija, bomo dali čas tudi legendi kluba, kljub temu pa je potrebno opozoriti, ko se nam dozdeva, da se trener odloča za nelogične odločitve in včeraj je bilo (po našem skromnem mnenju) kar nekaj takšnih.

 

Omenjene menjave niso prinesle napredka v igri, domačini pa so brez težav branili minimalno vodstvo in se na koncu zasluženo veselili velike zmage, ki je še toliko slajša, saj Genoa na prejšnjih kar osmih tekmah ni uspela premagati Milana. Rossoneri bi z včerajšnjo zmago vsaj do danes skočili na tretje mesto, kjer bi se izenačili z Napolijem, naslednjim našim nasprotnikom. S prvim gostujočim porazom v letošnji sezoni pa so varovanci Pippa Inzaghija zdrsnili na sedmo mesto. Glede na igro v zadnjem času, je pogled na lestvico (ne glede na dokaj nizko pozicijo) pravi balzam za oči, saj nam Napoli, ki je najresnejši konkurent za tretje mesto beži za vsega 3 točke, ki jih lahko izničimo že v naslednjem krogu na domačem San Siru. A ravno tu se postavlja veliko vprašanje. Glede na videno v zadnjem času, se upravičeno sprašujemo, če so igralci sposobni takšnega podviga. V dosedanjem delu prvenstva smo, z izjemo Lazia, premagovali moštva iz spodnjega dela lestvice, v srečanjih z višje pozicioniranimi ekipami, pa nismo bili niti blizu zmage. Ob najbolj črnem scenariju in porazu tako z Napolijem, kot tudi Romo teden dni kasneje in ob predpostavki, da bi Napoli v zadnjem letošnjem krogu na domačem igrišču premagal zadnjeuvrščeno Parmo, bi »simpatične« tri točke zaostanka v le dveh tednih skočile na ogromnih 9 točk, sanj o igranju v Ligi Prvakov v naslednji sezoni, pa bi bilo verjetno konec že pred koncem letošnjega koledarskega leta. Na igralcih je torej, da nas demantirajo in nam omogočijo, da bomo o najelitnejšem tekmovanju v nogometu, »dnevni sobi« nogometnega kluba AC Milan, lahko sanjali tudi v letu 2015.

VIDEO (klik)