Razpad sistema

Karantena ni pomagala. Igralci Milana so tudi tokrat prikazali predstavo pod vsako kritiko in na koncu igrišče zasluženo zapustili sklonjenih glav. Genoa je bila boljša v vseh segmentih igre, z malo sreče pa bi domov lahko odšli z še višjo zmago. Ponižanje iz kroga v krog se nadaljuje, Milan pa očitno še vedno ni dotaknil dna. Kje točno se dno nahaja, pa se v tem trenutku nihče ne upa napovedovati, glede na videno v zadnjem tednu, pa iskreno povedano, tudi pet porazov v zadnjih petih tekmah, ne bi bilo presenečanje. Žalostno a resnično.

O poteku tekme ni veliko za povedati. Domačini so bili »izgubljeni v prostoru«, na drugi strani pa so gostje praktično od prve minute nadzirali potek srečanja. Večjih priložnosti si sicer niso uspeli priigrati, so pa že v prvi minuti ogreli dlani domačega vratarja, ki si (tako kot že večkrat v tej sezoni) edini zasluži pozitivno oceno za prikazano v včerajšnji sramoti. Ogromno prostora na sredini igrišča, ki ga je puščala vezna linija Milana (De Jong je z mislimi več kot očitno pri novem klubu), so gostje izkoristili v 37. minuti, ko se je Bertolacci dobesedno sprehodil od sredine igrišča, do samega gola Diega Lópeza. Vse od črte, ki razpolavlja igrišče, pa do roba kazenskega prostora, je imel igralec Genove prosto pot do gola! Na robu kazenskega prostora, je nato osmešil še Ramija, ki ga je skušal ustaviti z drsečim štartom in žogo rutinirano poslal za hrbet nemočnega Lópeza. Branjenje Milana v vsej svoji veličini!

Navijači, ki so pred tekmo znova protestirali, ko so z lastnimi telesi formirali besedo BASTA (dovolj), niso veliko pričakovali v drugem delu in še kako prav so imeli. Gostje so le štiri minute po začetku drugega dela, uspeli povišati svoje vodstvo. Na levi strani je Falqué, ki je imel ogromno prostora (tako kot večina napadalcev, ko igrajo proti Milanu letos), večkrat okrog svoje osi zavrtel Abateja, po sramotenju občasnega kapetana Milana, pa je na desetih metrih našel Costo, ki je streljal proti golu, žoga pa je na poti zadela Nianga, spremenila smer in končala v domači mreži. Gol je bil uradno pripisan Niangu, ki je na ta način zabil »svojim«, saj gre za igralca Milana, posojenega v Genovo. Pet minut kasneje je Inzaghi opravil prvo menjavo, ko je namesto nevidnega Honde v igro vstopil Pazzini, ki pa podobno kot Japonec, ni pokazal nič omembe vrednega.

Po obdobju mirnejše igre, se je Milan v 66. minuti celo uspel vrniti v tekmo, čeprav težko rečemo, da zasluženo, saj je bila igra do tistega trenutka katastrofalna. Po udarcu iz kota in izmenjavi podaj med dvema igralcema Milana, je žoga naposled prišla do Mexesa, ki je s približno 20ih metrov, poslal pravo bombo pod prečko gostujočega gola, sicer odlični Perin, pa je žogo s pogledom lahko samo pospremil v svojo mrežo. Če se je v tistem trenutku prižgalo kakršnokoli upanje o morebitnem preobratu, pa je slednje ugasnilo le šest minut kasneje, ko je Ménez dobil drugi rumeni karton in si prislužil predčasno pot pod prho. Glede na njegovo brezvoljno obnašanje na zadnjih tekmah, bi zlobni jeziki dejali, da si je rdeči karton prislužil namerno, saj je tako z mučenjem žoge končal dobre pol ure prej.

Milan je bil z igralcem manj povsem nenevaren, kljub temu pa je domači strateg zadnjih deset minut odigral v popolni ofanzivi, ko je v igro namesto boka De Sciglia, poslal napadalca Destra. Posledica tega dejanja? Milan še naprej nenevaren v napadu, na drugi strani pa ogromno dela za Lópeza zahvaljujoč razredčeni domači obrambi. Ogromno praznega prostora na polovici Milana, so gostje še tretjič izkoristili v 92. minuti, ko je Mexes s prekrškom v kazenskem prostoru, zakrivil najstrožjo kazen. Zanesljivi izvajalec enajstmetrovke je bil Falqué, ki je s tretjim zadetkom v domači mreži, četi Pippa Inzaghija zabil poslednji žebelj v krsto.

Novo razočaranje in nov poraz, že deseti letošnji! Več kot očitno je, da igralci na tekme hodijo zato ker »morajo«. Po lastni krivdi so si igranje v Evropi v naslednji sezoni že zapravili, na srečo za njih pa je do konca prvenstva premalo tekem, da bi si ogrozili morebiten obstanek v eliti. Navijači smo seveda razočarani nad pristopom in formo ekipe predvsem v letu 2015, kljub temu pa pričakujemo, da se na nobeni tekmi ne pozabi čigav dres nosijo in da tekma v dresu Milana ni le »opravljanje dela«, temveč slednje predstavlja odgovornost in čast. Včeraj smo še enkrat več videli, da se veliko število trenutnih igralcev Milana tega ne zaveda in roko na srce v klubu nimajo kaj početi. Enako žal velja za Pippa, ki je in bo ostal legenda Milana a kot trener v tem trenutku enostavno ni kos nalogi. Drugega kot čakati na zaključek sezone nam ne preostane, hkrati pa lahko samo upamo, da se Berlusconi končno dogovori o prodaji kluba ter da v upravi in samem vodstvu rdeče-črnega giganta, zapiha nov veter, ki bo (upajmo) prinesel lepše dni.

OCENE:

VIDEO (klik)