Reportaža: Milan - Juventus (2.3.2014)
MAR 08 2014
avtor: Maldini<3
V nedeljo 2.3.2014 smo se zgodaj zjutraj odpravili na tekmo Milan – Juventus. Zbrali smo se ob 6:30 na Rudniku v Ljubljani. Po prvih stiskih rok in pozdravih smo se usedli na avtobus in se napotili proti Milanu. Ker je bil to moj prvi ogled tekme je bilo prisotno precej pozitivne nervoze in ogromno pričakovanje. Potem, ko se je avtobus po postankih povsem napolnil, smo bili končno pripravljeni za pot proti prestolnici Lombardije. Že zgodaj se je kakopak začelo z degustacijo vina, pri čemer je bilo še posebej lepo poskrbljeno za pripadnice ženskega spola, saj je samo za nas Anej pripravil muškat.:) Kmalu je posledično seveda minila tudi prvotna sramežljivost, ki sva jo imeli obe sosedi na sedežih in s kolegico Lavro sva se končno zapletle v pogovor. No, pred mano je sedela tudi Nina, ki pa je med drugim poskrbela tudi za okrepčanje, saj je pripravila muffine v barvah Milana (odlični). Pobirale so se seveda tudi stave, kjer nas je bila večina optimistično razpoloženih. Končno mi je uspelo spoznati ekipo AC Milan Slo in prekiniti zgolj internetno spoznavanje.
Vožnja je trajala in trajala, od postanka do naslednjega postanka, vse z zvočno podlago rock komadov (hvala tistemu, ki je prinesel ta CD :D)..no končno smo okoli 15 ure prispeli v Milano, kjer me je že na avtocesti osupnil pogled na magični San Siro. Peš smo krenili proti centru Milana, natančneje proti katedrali Duomo, kjer smo se razkropili in se dogovorili, da se dobimo pri vhodu za metro.
Nekateri so odšli že proti štadionu, ostali smo se odpravili po Milanu. Za uspešno vodenje in prijaznost, da sta me sprejela v njuno družbo se iskreno zahvaljujem Perotu in Davorju. Odšli smo v Milan Store, kjer smo zaradi gneče nekaj časa morali čakati pred vrati, potem pa smo se končno odpravili v rdeče-črni svet trgovine. Po vsej zmedi, kjer bi najraje v vrečko vzel vsako rdeče-črno stvar je vsak izbral najljubše artikle in odpravili smo se naprej.
Ker smo bili že malo lačni smo z veliko truda našli relativno »poceni« restavracijo, kjer so nas pozdravili z 2€ zgolj za prosto mizo. Potem, ko smo se okrepčali z italijanskimi picami, smo se odpravili še mimo trgovin, kjer bi za ceno ene obleke dobil že kak cenejši avtomobil in počasi krenili nazaj proti zbirnemu mestu. Ko smo se vsi zbrali smo se odpravili na (močno poln) metro in se odpeljali proti San Siru. Po izhodu iz metroja smo hodili kar nekaj časa, ko smo končno prispeli do našega avtobusa pred štadionom, kjer so se razdelile karte in sledilo je nestrpno čakanje na tekmo. Skupina nas, ki smo imeli karte na Curvi, je čez nekaj časa počasi krenila proti štadionu. Po nekaj minutah čakanja v vrsti je prišlo do določenih težav s kartami. Nekaj nas niso želeli spustiti na štadion..pomagal ni niti pogovor s »prijazno« gospodično za okencem. Nekateri smo že držali za glavo in videli najhujše, drugi pa so verjeli v Aneja. Slednji so imeli prav, saj se je Anej vrnil s pravimi kartami in končno smo lahko še pravočasno vstopili. Mislim, da se lahko v imenu nas, ki smo se že bali, da ne bomo mogli na tekmo, res iz srca zahvalim Aneju, da je vse uredil.
Povzpeli smo se po stopnicah in potem…prvi pogled na notranjost San Sira. Veličastno, človek bi najraje tam kar živel. Zagotovo trenutek, ki ga vsak milanista, ko prvič stopi na tribune tega štadiona nikoli ne pozabi. Sedeži so bili odlični, pogled na igrišče odličen, okoli nas sami milanisti…ko vidiš vse te ljudi, ki so kot ti oblečeni v rdeče-črne barve se res počutiš kot, da si z vsemi eno. Po branju enajsterice, kričanju imen nogometašev Milana in žvižganje Juventusovim (najbolj Pirlu), se je počasi bližal pričetek tekme. Nekaj povsem drugačnega je tekmo gledati v živo kot pa na televiziji. Končno doživetje navijaških pesmi tudi v živo na San Siru in ne zgolj preko TV ekrana, zares poseben občutek. Igrali smo odlično, na žalost je manjkal samo gol. Zapravili so toliko priložnosti, da nobeden na tribuni ni mogel verjeti kaj se dogaja. Besedni zaklad italijanskih kletvic se je zagotovo nadgradil na novo stopnjo. V nogometu pa to žal največkrat pomeni, da boš v zameno ti tisti, ki boš dobil gol in tako je tudi bilo. Razočaranje po prejetem golu je bilo seveda ogromno, še posebej po toliko zapravljenih priložnostih. Med tekmo je prispelo tudi sporočilo, da sta se dva člana slikala z Zaccardom, no na srečo smo na koncu izvedeli, da jima je uspelo ujeti tudi Adriana Gallianija, kar pa je zares izjemno.
V drugem polčasu je po priložnosti Polija in na žalost tudi njegovi poškodbi, igra malce padla. Dobili smo še en gol in upov o preobratu je bilo konec. Čeprav so nekateri za mano v sarkazmu po vstopu Robinha govorili »Robinho doppietta!« in poskrbeli za nekaj smeha, je bilo jasno, da tokrat pač ni bil naš dan. To je ne nazadnje potrdil tudi sam Robson, ki je v svojem stilu na koncu tekme zapravil čisti »zicer«. Si pa bosta zagotovo tekmo zapomnila tudi Pirlo in Conte, ki sta bila deležna ne ravno prijetnih skandiranj s strani celotnega stadiona. Po zadnjem žvižgu je bilo seveda povsod prisotno razočaranje, težko sprejmeš dejstvo, da izgubiš po taki igri in toliko zgrešenih priložnostih. Vendar tako se je tekma odvila, fantje so vseeno pokazali, da so se kljub vsem težavam v letošnji sezoni, sposobni več kot enakovredno kosati z njimi, zato se je ekipi na koncu namenil tudi aplavz.
Ko se odpravljaš nazaj po stopnicah in proti avtobusu, jasno po ravnokar končani tekmi čutiš grenkobo poraza, vendar ko se ozreš in zagledaš to enormno množico ljudi, ki je odeta v enake barve kot ti, ki čuti enako kot ti, ki diha Milan kot ti..veš, da gredo v tem trenutku vsi skozi prav enake občutke kot ti, kar bolečino vendarle malo omili. Skupaj ne le ob zmagah ampak tudi ob porazih.
Prišel je čas odhoda domov. S spremljavo in usmerjanjem italijanskih policistov smo se končno prebili iz gneče in se odpravili proti Sloveniji. Nekateri izmed nas nismo ravno uspešni pri spanju na avtobusu, zato je pot nazaj malce »zlomljena«, pripomogel ni niti sam rezultat tekme, vendar tudi to je čar takšnih odprav. Na stavnici nobeden ni pravilno napovedal rezultata, tako da si tudi nihče ni prislužil verjetno kar lepega kupčka nagrade. Kakorkoli, v Ljubljano smo prispeli okoli 6h-7h ter se napotili vsak svojo pot.
Kaj reči za zaključek. Zagotovo eden izmed najlepših dogodkov v življenju navijača. Mislim, da prve tekme in občutkov ob tem resnično ne pozabiš nikoli. Kar naredi izkušnjo še bolj posebno pa so zagotovo tudi ljudje. Tako bi se na koncu rada res zahvalila prav vsem, ki so šli na to tekmo za super družbo in prijaznost ( še posebej Perotu, Davorju, Lavri, Nini, Andražu za prevoz in seveda tebi Anej, ki si me ob vsem ostalem tudi končno spravil na tekmo;) ). Zagotovo se še vidimo.
Tako da, če ima še kdo pomisleke ali bi se odpravil na tekmo z Klubom navijačev AC Milan Slovenija, sedaj povem, naj preneha razmišljati in se ob prvi priliki s to odlično družbo odpravi na tekmo in doživi te posebne trenutke v rdeče-črni druščini.
Forza Milan!