Ciao, Marco Van Basten!

Slikanje z legendo, prekinjen urok in še kaj, na tekmi Milan - Juventus

Verjetno vas večina ne ve, vendar uprava AC Milana vsako sezono povabi enega upravnika kluba navijačev v »Sala executive«, kjer je deležen fotografiranja z igralcem Milana in izjemne gostoljubnosti ter postrežbe v prostorih »lounge«. Fan clubi iz tujine (izven Italije) so imeli to priložnost izkoristiti na tekmi z Juventusom. Klub navijačev AC Milan Slovenija je torej prejel vstopnico na tem privilegiranem mestu stadiona San Siro. Skupaj z ustanovnimi člani kluba navijačev, smo se odločili, da bo ta čast tokrat namenjena meni, za kar sem jim neizmerno hvaležen in se jim iz srca zahvaljujem.

Na ogled tekme z Juventusom, se je Klub navijačev AC Milan Slovenija pripravljal skoraj dva meseca. Sestavili smo program izvedbe, ki je bil podoben prejšnjim, oglaševali dogodek prek naših medijev (spletna stran, forum, FB stran), zbirali prijave in pripravljali logistični plan – stvari so torej potekale kot po navadi. Kakor vedno je bilo s prijavami tudi tokrat nekaj problemov: napačne prijave, preklic prijave po oddaji imen za vstopnice, pozna nakazila, itd.. Na koncu smo vendarle uspeli napolniti tri kombije in posredovati nekaj vstopnic članom in ostalim navjačem, ki so se odločili za samostojni odhod na tekmo.

Sam odhod na tekmo se je začel ob 6:00 v Račah pri Mariboru, od kjer se je odpeljal prvi kombi s člani iz Štajerske in Prekmurja. Kombi številka dve, je začel pot ob 7:15 iz Ljubljane, tretji - »primorski« pa ob 8:20 iz Ajdovščine. Skupaj smo se nekaj minut pred 9:00 dobili na bivšem mejnem prehodu Vrtojba in tam še zadnjič nahranili naša prevozna sredstva pred odhodom v Milano. Vožnja v Milano je bila umirjena in klasično zabavna, saj smo ponovno zbijali šale na račun Juventinov in Interistov. Kot po navadi, smo se pogovarjali tudi o običajnih vsakdanjih zadevah… beseda o radarjih gre danes zelo rada v človeška ušesa. Z nami je bil do »tistega nedeljskega večera« tudi neslavni junak Matej Glavina, ki na do takratnih štirinajstih obiskih tekem Milana, še ni doživel zmage, zato smo tekmo z Juventusom vzeli še toliko bolj resno in šli na stadion še z večjo motivacijo. Več o njegovih »podvigih« si lahko preberete na FB strani »Matej Glavina, prekinil boš urok«.

Približno ob 14h smo parkirali kakšen kilometer od stadiona San Siro in se aklimatizirali na milanski zrak. Večina udeležencev izleta, se je odpravila v center Milana, kjer so obiskali trg Duomo in Milan Store. Dva šoferja sva ostala v kombiju in se raje spočila ter nabirala spanec za povratno vožnjo. Ogledala sva si tudi del nedeljske dirke – veliko nagrado Brazilije, v kateri je na kolegovo žalost naslov slavil Vettel. Sam se od formule odmaknjen že od poznih devetdesetih, tako da me to ni razveselilo in niti razžalostilo.

Ob 18h so se že vsi z metrojem vrnili iz centra, tako da sem se po hitrem postopku odpravil po vstopnice za udeležence izleta. Pri prevzemu vstopnic je »šefica« za vstopnice združenja klubov AC Milan – Nuccia bila ponovno zelo prijazna in mi predala vstopnice, katere sem potem razdelil ostalim. Bila je sicer že zelo živčna, kajti ljudje jo dve, eno ali pol ure pred tekmo bombardirajo z nemogočimi zahtevami. Prišel je moj čas za prevzem, medtem ko si je v boxu elegantno prižgala cigareto in prijazno pokramljala z mano ter uredila zadeve glede vstopnic. Iz Torina so istočasno prišli tudi navijači Juventusa, ki so se obnašali zelo provokativno in agresivno. Veliko število varnostnikov jih je moralo spraviti brez izgredov na stadion.

Medtem, ko so se že vsi člani ob 19h odpravljali na stadion, sem jaz pred boxom še čakal človeka, ki naj bi me peljal pod rdečo tribuno na slikanje z enim od igralcev Milana. Pridružil se nama je tudi član Milan Club Polonia (Milan fan club iz Polske) Rafal in skupaj smo odšli v prostore stadiona. Na posamezni tekmi doleti samo štiri srečneže čast, da se lahko slikajo z igralci, Dvema, ki sta manjkala se jima očitno ni zdelo pomembno udeležiti se tekme in slikanja. Čakali smo jih namreč do 19:15, na zbirnem mestu smo bili dogovorjeni ob 18:30.

V predprostoru »Sala Executive« so nama hostese prijazno pripele trak okoli zapestja in naš vodič nas je peljal do fotografa, ki naj bi nas slikal z igralcem. Rečeno nam je bilo, da naj počakava s fotografom do slikanja, nato pa si lahko postreževa s hrano in pijačo pred, med in po tekmi. Po pravici povedano, nam je bila hrana in pijača zadnja skrb, oba sva bila zelo nestrpna in hkrati vesela. Non-stop sva ugibala, koga bodo pripeljali, medtem ko so šli mimo nas vsi igralci Juventusa, na katere se nisva ozirala, pozdravil sem le Pirla. Igralci Milana so v slačilnico prišli že pred nama, tako da jih nisva videla. Mimo naju je šel le Tassoti, v sobi zraven pa je bil Braida. Nato so prišli še funkcionarji Juventusa na čelu z Marotto, za katerega nisem uspel ugotoviti kam gleda. Malo kasneje, je bilo fotografu sporočeno, da bo na slikanje prišel sam Marco Van Basten, to sem hitro tudi prevedel Rafalu, ki italijansko ne govori. Kar naenkrat sva bila v šoku, Rafal ni mogel biti pri miru za dve sekundi, meni so začele zavijati oči, medtem pa se nama je fotograf pošteno nasmejal. Prepovedal nama je fotografirati in nam dejal, da nama bo klub poslal fotografije. Prišel je Marco Van Basten, jaz pa se nisem mogel zadržati in skušal sem ga posnemati s telefonom, rekli mi niso nič. Najprej se je odpravi v sobo, kjer sta se pogovarjala skupaj z Braido, nato pa je čez pet minut prišel k nama. Sledil je stisk roke in slikanje. Med slikanjem sem prišepnil Marcu: »Hvala za vse lovorike«, nasmehnil se je in dokaj hitro odšel na tribuno. Rekli so nam, da ga bomo lahko zadržali še za pol minutke, vendar je bilo v nedeljo povpraševanje po Van Bastenu izredno veliko, kajti po dolgem času se je vrnil na San Siro, ni ga bilo več nazaj. Na dan 25. Novembra 2012 je bila namreč 20. obletnica  tekme Lige prvakov med Milanom in Goteborgom, na kateri je Van Basten dosegel kar štiri zadetke. Fotograf je nato vprašal, če bo prišel na slikanje še kakšen sedanji igralec Milana, varnostnik se je samo zasmejal in takoj sem spoznal kaj pomeni ta nasmešek: »Dobili ste Van Bastna, kaj več še hočete!?«. Nato sem mu to tudi rekel na glas in vsi smo se nasmejali. Tega ni razumel samo Rafal, ki me je neumorno spraševal, če bo prišel še kdo. Hitro sem ga umiril in mu dejal: »Slikala sva se z Van Bastenom, sedaj lahko spokava.« Tudi njemu je bilo vse jasno, zasmejal se je in odpravila sva se pod tribuno.

Vsakič, ko pridem na tribuno San Sira (tokrat sem bil ob ograji, 10 metrov od zelenice), me obda prijeten in odličen občutek.  Mogoče se to sliši »pocukrano« vendar počutim se kot doma, kot da sem spadam. Naslednje pol ure sva  z Rafalom opazovala ogrevanje igralcev, okoli mene sem opazil tudi nekaj znanih obrazov: Cesare Maldini, Attilio Tesser, Melissa Satta (dekle Boatenga), Federica Nargi (dekle Matrija) in nekaj ljudi iz italijanskih televizij. V salonu sem na hitro videl tudi Didac Villa-ja, ki je žalostno sedel na stolu, za tiste, ki ste se spraševali kje je. Nekaj minut pred tekmo so nas varnostniki vse poslali na tribuno, kjer sem iz oddaljenosti 15 metrov še enkrat videl Van Bastena in prvič Gallianija ter Barbaro Berlusconi. Za Gallianijem je bilo moč videti tudi Umberta Bebba Martionottija, znanega kot »Veliki Beli mož«. Mnogi ste ga lahko že večkrat opazili med tekmami Milana, vsakič ko pokažejo Gallianija. Sedi namreč mesto nad njim in je ob bilo kakšnem letnem času, oblečen v belo polo majico s kratkimi rokavi.

Počasi sem se torej odpravil na moje mesto in živčno spremljal tekmo (povzetek). Na začetku je bila moja pozornost namenjena Curvi Sud in njeni koreografiji. Obešenih je bilo veliko zanimivih transparentov in žal nekaj takšnih, ki nimajo kaj delati na nogometnih tekmah in niti kje drugje. Na Curvi Nord je bilo tudi veliko Juventinov, ki so bili zelo glasni. Nato sem začel spremljati tekmo in kot po navadi sem odreagiral na vsako potezo naših, dobro ali slabo. Izpostaviti velja seveda gol Robinha ob katerem se je zatresel cel stadion in slišalo rjovenje vseh nas, ki nam srce bije za rdeče-črne barve. Prijatelj iz Slovenije mi je poslal sporočilo, da roke in enajstmetrovke ni bilo. Tokrat se na to nisem niti malo oziral, kajti zaradi sodniških odločitev v lanski smo bili verjetno oškodovani »Scudetta«, jaz pa sem prišel po maščevanje in zmago! Z igro »naših« sem bil zadovoljen in med polčasom sem se ponovno odpravil v salon, kjer sva z Rafalom nekaj spila in nekaj pojedla.

Ob začetku drugega polčasa sem se vrnil na tribuno, kjer sem živčno spremljal vsako potezo nogometašev in hrepenel po zmagi nad rivali iz Torina. Kakor ste lahko vsi ostali prek televizijskih zaslonov opazili borbo fantov, sem tudi jaz bil navdušen nad njimi in pomembnimi tremi točkami, ki smo jih bili tokrat deležni. Ob zadnjem sodnikovem žvižgu sem se oddahnil in z bližnjimi »sosedi« praznoval zmago. Po tekmi sem še nekaj poskakoval okoli tribune in se odpravil v salon, kjer sem srečal vodiča in se mu zahvalil za vse. Nato sva se dobila še z Rafalom, si izmenjala kontakte in nazdravila zmagi. Na hodniku sem imel še priložnost počakati igralce, vendar sem se hotel čim prej pridružiti ostalim pred stadionom, zato sem nekaj po 23h že bil na zbirnem mestu, kjer smo slavili zmago in prekinjen črni urok Mateja Glavine.

Počasi smo se odpravili do kombijev, kjer so se ostali še okrepčali in krenili smo proti Sloveniji. Med vožnjo smo komentirali tekmo in dogodke pred stadionom. Vsi smo bili srečni za Mateja Glavino, ki je »utrujen« kmalu zaspal. Tudi sam sem med vožnjo čutil, da nisem več pravi in kolega Robert mi je prijazno ponudil pomoč ter odpeljal polovico poti do Slovenije. Mogoče ste na naši FB strani opazili, da je član Domen na las podoben Ignaziu Abate-ju, no tokrat smo s seboj imeli Mexesa (Roka), ki se je udobno namestil v prtljažnik in tam pustil nekaj spanca. Do Slovenije smo prišli brez težav, sam sem ostal doma na Primorskem, ostala dva kombija pa sta šla naprej v Ljubljano in Maribor.

Ogled tekme z Juventusom je bil fantastičen, sama izkušnja je bila izredna, o slikanju ne bom niti izgubljal besed. Le Paolo Maldini bi bil tisti, s katerim bi zamenjal Marca Van Bastena, občutki so bili res izjemni. Priložnost sem se imel še spoznati s članom Milan Club Polonia s Poljske, s katerimi upam da se bomo kmalu povezali kot klub. Za konec bi še dodal to, da je bila pogostitev zares lepa in dobra, udobnost prav tako in zaradi tega sem zelo hvaležen klubu, vendar se luksuz VIP tribune ne mora primerjati z veseljem ob zmagi s prijatelji na običajni tribuni. Takšno priložnost bom težko še kdaj dobil in tega se dobro zavedam, toda prav nič težko se mi ne bo vrniti na moje staro mesto, med navijače.