Reportaža: Milan - Juventus (20.9.2014)

Odšli smo na naš drugi ogled tekme v sezoni 2014/2015

25. september 2014,

Tokrat si je za nas vzela čas Lea, ki si je skupaj s svojo boljšo polovico ogledala tekmo Milan - Juventus. Pot smo začeli v Ljubljani in se čez bivši mejni prehod Vrtojba odpravili proti Milanu. Najprej smo se ustavili pred Casa Milan, kjer si je polovica posadke za 10 € privoščila ogled muzeja Mondo Milan. Ostali so se po večini odpravili v center, kjer so pohajkovali po zgodovinskih ulicah Milana. Pred stadion smo se vrnili vsi okoli 18h, nato smo prejeli vstopnice in počasi vstopili na veličastni San Siro. 

Datum 20.9. je bil že dolgo časa označen na najinem koledarju kot dan za San Siro in tekmo Milan : Juventus. V soboto smo se obalni del navijačev  zbrali v Kopru in se skupaj odpravili v Vilesse, kjer smo se kot še zadnji del posadke vkrcali na avtobus proti Milanu. Takoj po uvodnih pozdravih  se je pričela degustacija vin, za punce pa je poskrbela naša prva dama Ana, ki je pripravila odličen jagodni daiqury in tokrat se je zdela pot v Milano VELIKOOOO krajša. Padla je še »klasična« stavnica in prispeli smo v Milano.

Po prihodu v Milano smo se ločili in nekateri so odšli v Caso Milan, ostali pa smo se odpravili proti centru. Najprej so smo se sprehodili do gradu Sforzesco,  kjer smo se nasmejali, ob opazovanju dveh policistk, ki preganjata nadležne prodajalce kramarije. Pot od gradu do Piazze Duomo, pa je trajala nekoliko dlje, saj so me izložbe kar vlekle v trgovine. Na srečo pa sem imela s sabo dragega, ki je skrbel, da me nekaj vleče ven iz trgovin. Ah... tej moški! Sprehodili smo se ob interjevi trgovini, ki je bila kot vedno prazna in se odpravili v Milan store, kjer je našel vsak nekaj zase, saj je ni stvari, ki je ne prodajajo J Na Piazzi Duomo smo se vsedli za edino prosto mizo in si naročili kavo za vrtoglavih 4,5€, v pričakovanju ali bo morda kava zato postrežena v zlati skodelici, ali dobi moški del ekipe od natakarice še table dance, morda nam jo sam Balotelli postreže... da skrajšam zgodbo, po dvajsetih minutah čakanja smo zapustili lokal, ker naj bi pač pozabili na našo kavo. Ker se je tekma hitro približevala smo se vsi zbrali in se z metrojem odpravili proti San Siru. Pot se kar vleče in vleče in stadiona ni videti od nikjer. Vsi utrujeni od celodnevne vožnje in hoje po Milanu smo v sekundi  pozabili na vse bolečine in vročino, ko smo izza ovinka zagledali prečudovit San Siro. Tisti, ki so z nami bili prvič, so ostali brez besed ob pogledu na znamenite stebre, po katerih se vzpnemo v »tretji ring«. Lačni in žejni smo se nekateri okrepčali na avtobusu, drugi pa so spili kakšno kapljico na enem izmed mnogih prikolic z hrano in pijačo, kjer ne manjka ničesar. Minute so se zdele kot ure, do časa ko smo se odpravili na stadion. Anej nam je razdelil karte, sledile so še zadnje bojne opreme z navijaškimi rekviziti in pot pod noge vsak k svojemu vhodu. Hiter pregled iz strani varnostnikov in že čez nekaj minut smo iskali svoj sedež. Večina nas je bila skupaj na Curvi Sud, kjer je seveda najbolj bučno in kjer je tokrat bila tudi največja gužva. Ostali so poiskali svoje sektorje in sedeže iz različnih paketov, ki jih ponuja AC Milan Si. Vsak je na svojem sedežu našel košček koreografije, ki se je raztezala čez cel moder in oranžen sektor stadiona. Vročica je naraščala in komaj smo čakali odmev »sweet child of mine«, ob katerem seveda milanisti pričnejo z ogrevanjem. Žvižgov in negativnih pozdravov na račun juventinov in Allegrija verjamem da ni potrebno omenjati. Kaj kmalu je na igrišče stopil napovedovalec in skupaj smo dvignili ter razvili čudovito koreografijo, ki je pozdravila igralce in idola občinstva Inzaghija. Občutek ko pa se povežeš na prvi Wi-Fi in vidiš kako si s svojo malenkostjo, pripomogel k nečem tako velikem je neprecenljiv.

Končno je sledil sodniški žvižg. Žal je zgodba o tekmi vsem že dobro poznana. Rossoneri so v igro stopili ravno nasprotno iz prvih dveh krogov in juventus je kaj hitro prevzel pobudo. Milan se je mučil z žogo, vezna linija je naredila preveč napak, Menez pa kljub nekaterim odličnim potezam ni uspel prevesiti jezička na tehtnici. Malenkost svetlejša točka je bila tokrat obramba, ki je prvi polčas dobro odbijala vse napade zeber. Edina omembe vredna akcija Milana, je bil strel z glavo Honde, ki pa ga je Buffon žal obranil. Polčas 0-0. V drugem polčasu smo gledali podobno predstavo, žal pa je v 70 minuti po zaslugi individualne kvalitete Pogbaja in Teveza slednji zatresel mrežo Abbiatija in San Siro je obnemel. Juve je povedel. Žal ni pomagal niti hiter odziv Inzaghija, ki je poizkušal z vstopom Torresa in Pazzinija odnesti vsaj točko. Rizzoli je odpiskal konec tekme in sklonjenih glav smo se odpravili do avtobusa. Tekma se žal ni odvila po našem okusu, toda dan je razen rezultata bil izredno lep. Sledil je povratek domov v našo rodno Slovenijo. Za nama je vseeno lepa izkušnja in komaj čakam najin naslednji ogled. FORZA MILAN!

FOTOGALERIJA (klik)