Informacije o članstvu v novi sezoni 2017/2018. Pridruži se nam!

Pogled iz foruma: Analiza IL DIAVOLA

SEP 15 2014

avtor: IL DIAVOLO

Zbrane misli po tekmi Parma-Milan 4:5

Uporabnik IL DIAVOLO je na našem forumu spravil skupaj analizo sinočnje tekme med Parmo in Milanom, ki so jo Rossoneri dobili z epskim rezultatom 4-5.

No sedaj ko se je glava malce ohladila lahko podam oceno videnega danes in tega kar sam pričakujem v tej sezoni, ki je za moje pojme prelomna. Najprej kar se tiče današnje tekme proti občutno slabšemu nasprotniku. Ok dobili smo štiri gole, ampak pomojem mnenju ni treba pribijati obrambe oz. posameznikov na križ. Dva gola Parme sta šlamparija oz. posledica čistih slučajev, ki se zgodijo enkrat na sezono, tukaj mislim gol Felipeja po zgrešenemu strelu Jorquere, ki je po spletu okoliščin postal asistenca in pa avtogol De Sciglia ob "poškodbi" Diega Lopeza, ki se je roko na srce osmešil in su tam ni nategnil ničesar, vsaj po mojem prepričanju. Edini lepotni napaki sta ostala dva gola, ki sta posledica dveh stvari, ki sta plod conskega načina branjenja. Gol s kornerja je nedopusten, saj je, vsaj v mojem dojemanju nogometa, edina sprejemljiva obrambna postavitev mož na moža, kjer vsak ve kdo ima koga in tudi zgodovina nam pravi da Milan s conskim načinom branjenja prekinitev nima sreče oz. da to ni naš stil. Pri prveg golu izmečka iz Barija pa je klasična napaka obrambne linije, ki se preveč razcepi (De Sciglio se je potegnil preveč v sredino) ob tem pa se pusti igralec v aktivnem položaju (Cassano) povsem sam in v nadaljevanju akcije pride do gole ravno zato ker Cassano nima svojega čuvaja (pa tudi Diego Lopez bi lahko objektivno bolje posredoval pri šibkem strelu v tla, kjer se vidi da je Cassano z glavo nula ampak pustimo to). Take situacije nastanejo, ko se stoji predaleč od igralcev, kar daje nasprotniku svobodo in prostor ter posledično prisili obrambo, da se stisne oz. zgosti, kar je vedno nevarno. Ampak kljub vsem tem manjšim napakam jaz danes niti za trenutek nisem dvomil v zmago in tudi če pogledamo tekmo Parma nikdar ni resneje prihajala v situacije, kjer bi lahko izenačila. Potem pa imamo tukaj še bombastično ofenzivo, ki je danes res storpedirala nasprotnika in ta tekma je šolski primer, kako nogomet ni le faza napada in faza obrambe ampak kolektivna igra, kjer se mora ekipa braniti in napadati z vsemi možmi. To pa potrjujeta predstavi De Jonga in Meneza, ki sta danes odigrala tekmo za 10+. Za De Jonga ve cel forum kaj si mislim, tip je žival, ki pokrije celotno igrišče, danes pa je poleg vsega navdušil še z samostojno akcijo, v kateri je demonstriral svoje velemojstrstvo v fazi destrukcije (odvzeta žoga na sredini) in čudovit pospešek in solo prodor ter prefinjen zaključek v stilu najboljših napadalcev. Med tekmo pa je neštetokrat prekinil akcije Parme z odvzeto žogo, kjer se vidi kako je on težišče Milanove igre ki se ziba iz defenzive v ofenzivo kadarkoli pride on v stik z žogo. Menezova partija danes pa gre v anale, saj je danes spominjal na Savičeviča v svoji najboljši izvedbi - 100% genialnost in fantazija, skratka igralec ki je sam vreden denarja ob nakupu vstopnice. Za konec pa sem zanalašč pustil dve izjemno pomembni stvari - Prvenec Bonaventure, katerega zadetek je nekaj kar premorejo le velemojstri oz. igralci z velemojstrskim potencialom, ki ga Jack definitivno premore in pa dejstvo, da je Milan v svojo igro znova vključil oba bočna branilca, za katere vemo, da so od nekdaj bili močno orožje in sestavni del Milanove nogometne filozofije. Abate in De Sciglio sta igralca za obe polovici in vnašata prepotrebno širino v igro. Dejstvo, da smo brez klasične špice zabili 8 zadetkov na dveh tekmah in osvojili 6 točk, ter imamo po dveh krogih poln izkupiček (nazadnje se je to zgodilo 8 let nazaj, tudi takrat je v 2. kolu padla Parma, na koncu pa smo osvojili Ligo Prvakov) je že znak, da se letos končno spet dogaja nekaj posebnega. Jaz sm že poleti trdil, da bomo letos priča lepim stvarem in zdaj nočem delati evforije ampak verjamem, da se bodo moje besede potrdile. Lani nisem zdržal 90 min pred tv-jem, ker sem preziral določeno osebo, ki na trenerskem mestu ni imela kaj iskati in je predstavljala utelešenje zablode vodstva kluba iz začetka lanske sezone, ko se bi morala zgoditi menjava trenerja. 
To kar gledamo letos so prelomne stvari, ker trdim, da je letošnja sezona tista, ki bo pretrgala vezi s preteklostjo. Tukaj mislim predvsem zadnji Veliki Ancelottijev Milan. Trdim namreč, da je povsem brezpredmetno vlačiti vzporednice in pogledovati nazaj, ter graditi pričakovanja na podlagi tega kar je Milan bil v tistih letih pred vodstvenim mrkom vodilnih garnitur v klubu in pretresov, ki so sledili po koncu cikla stare garde Milanovih rojenih zmagovalcev. Treba je namreč vedeti, da je takrat Ancelotti delal s formiranimi šampioni in z nogometno filozofijo, ki je bila pisana na kožo le-tem. Inzaghijev Milan je kot Feniks, ki vstaja iz pepela. To je ekipa, ki je pretežno sestavljena iz igralcev, ki šele prihajajo in par posameznikov, ki bodo oporne točke Milanove igre (Alex, De Jong, Torres). Ne moremo zdaj mi zahtevati od te ekipe, da gradi rezultate na podlagi posesti žoge, kot je to počel Ancelottijev Milan. To je ekipa, ki je v svojem in trenerjevem DNK-ju precej bolj delavska in temelji predvsem na igri protinapadov, saj vemo da je Inzaghi trener ki ne bo igral po načelu "najprej ne prejmimo gola, potem pa bomo videli kaj bo v napadu" ampak je bližje filozofiji "dajmo enega več kot nasprotniki" . To se je videlo tudi danes in eden izmed razlogov, da smo prejeli štiri gole je po mojem ta, da smo podzavestno nekoliko pozabili na defenzivo, saj je ekipa videla, da imamo na igrišču igralca oz. ofenzivni potencial, ki lahko prevesi tehtnico in s svojo dodano vrednostjo daje dodatno dozo samozavesti ekipi, ki postane bolj pogumna in se posledično spusti v odprt boj z nasprotnikom. Pač ja, Bonera je imel slabšo partijo, ampak zaradi dveh-treh napak, ga ne bomo pribijali na križ, vsaj jaz ne, ker trdim da je zelo zanesljiv igralec in Inzaghi ga ima noter predvsem zaradi njegovih izkušenj in rutine, ki jo potrebuje v tej fazi, ko gradi ekipo in razvija nekatere igralce ter izpopolnjuje svoj sistem v katerem rabi oporne točke. Definitivno se bo zgodil slab dan in lahko pride poraz, ampak ta ekipa že ima svoj karakter in borbenost oz. energija s katero stopi na igrišče Inzaghijev Milan je nalezljiva. Zdaj imamo končno spet konkretno vsebino, ki nam dovoljuje, da se veselimo tekem Milana in da verjamemo v to ekipo. Pred tem ekipa ni imela samozavesti oz. zaupanja v lastne sposobnosti in sposobnosti drug drugega, ni imela koncepta igre in ni imela vodje na in ob igrišču in igralci so bili v prvi vrsti improvizatorji. Od slednje pa se v resnem nogometu na dolgi rok ne da preživeti. Zdaj vidim trenerja, vidim koncept igre in vidim njegovo sposobnost prilagajati igro igralcev, ki jih ima na razpolago (samo poglejte Hondo danes in par mesecev nazaj). Ta igra vzbuja čustva, kar je nekaj kar sem sam zelo pogrešal in če upoštevam še dejstvo, da imamo Torresa kot čisto špico še v rezervi in da lahko igramo tudi v različici 4-3-2-1 ali pa z duom Menez-Torres in Faraonom ter Bonaventuro/Hondo/Van Ginklom/Armerom v supportu, ter da imamo na sredini duo De Jong-Poli, pa Muntarija in Montoliva (ki še pride) v dobrem, ter nenazadnje dva ali tri super štoperske kombinacije (Alex-Zapata, Zapata-Rami, Alex-Rami) in prodorna beka...to je že en kup robe kajne? Recite mi, da sem nor ampak to je ekipa, ki se lahko bori za scudetto in kateri ni potrebno imeti rešpekta ne pred giuvetom in ne pred Romo, kaj šele nekimi Napoliji, Interji, Fiorentinami,...Pippo Inzaghi bo letos še marsikaj ščaral, samo čas mu je potrebno dati, ter se poglobiti v vsebino s katero je postregel že po pičlih 180 minutah prvenstva. Nastaja namreč nekaj novega in svežega, kar je edini recept za ponovno vstajenje Milana in njegove vrnitve na mesta, ki mu doma in v Evropi pripadajo.