Informacije o članstvu v novi sezoni 2019/2020. Pridruži se nam!

Football money league in Milan

FEB 07 2014

avtor: Gennaro

fmlnaslovna

Analiza prihodkov kluba v lanski sezoni in kaj nas čaka v prihodnosti.

KAJ JE »DELOITTE FML«?

Priznana mednarodna revizijska hiša Deloitte, je v mesecu januarju izdala tradicionalno revizijsko poročilo t.i. »Deloitte Football Money League« (Deloitte-ova nogometna denarna liga), v kateri že vse od sezone 1997/98, objavljajo prihodke 20ih največjih zasluškarjev med nogometnimi giganti v celem svetu.

DELOITTE FML IN MILAN:

Vse od prve izdaje poročila, pa do lanske sezone, Milan nikoli ni izpadel iz elitne deseterice. Klub je bil na lestvici najvišje v sezonah 2002/03, 2003/04 in 2004/05, ko je v vseh treh letih zasedel tretje mesto, razlika za vodilnim (dvakrat Real Madrid, enkrat pa Manchester United), pa je povprečno znašala »vsega« 43 milijonov €. Leta, ko je bil Milan na vrhuncu sovpadajo z leti, ko je Milan navduševal tudi na zelenici, saj so v sezoni 2002/03 še šestič postali prvaki Evrope, leto kasneje pa so osvojili 17i Scudetto. Leta 2005 lovorik sicer ni bilo, so pa bili Rossoneri v samem vrhu tako doma (borba z Juventusom za prvo mesto), kot v Evropi (finale LP in nesrečni poraz proti Liverpoolu).

Padec na finančni lestvici je sovpadal z začetkom velike afere v Italiji, »Calciopoli«. Milan je najprej izpadel iz »top 5« (v sicer šampionski sezoni 2006/07), vse od takrat pa do lanske sezone, pa se rdeče-črni vrtijo okrog osmega mesta, z rahlimi vzponi in padci. Najnižje je Milan padel ravno v lanski sezoni, ko je drugič, odkar Deloitte sestavlja lestvico, padel na deseto mesto (prvič v sezoni 2008/09), z resno grožnjo, da bi v sezonah, ki sledijo, lahko izpadel iz elitne deseterice. Bolj kot trenuten položaj na lestvici, pa v oči bode razlika med Milanom in vrhom danes. Če je bila razlika dobrih deset let nazaj, »vsega« 40 milijonov, je slednja v zadnjih sezonah narasla na gromozanskih 250 milijonov €! Medtem ko so se prihodki rdeče-črnih vrteli na približno enako ravni (200-250 milijonov € letno), je evropski vrh »zletel v nebo«. Če je Real iz Madrida (ki 9 zaporednih sezon, zaseda vrh) v sezoni 2004/05, zaslužil 275 milijonov €, je njihov zaslužek v lanski sezoni vrtoglavih 518 milijonov (skoraj enkrat več)! Več kot očitno je, da je evropska konkurenca na področju financ Milanu pobegnila in to precej bolj, kot pa na nogometnem področju, a tu Milan ni osamljen primer, saj se nič bolje ne držijo tudi ostali italijanski klubi. Padec kvalitete v italijanski Serie A, se več kot očitno pozna tudi na finančni nogometni lestvici, razlika med italijansko in evropsko (predvsem špansko in angleško) smetano, pa se je pojavila, ko je izbruhnila afera Calciopoli, gospodarska kriza, ki je izbruhnila leta 2008 in v določeni meri traja še danes (sploh v Italiji), pa je zaostanek le še poglobila. Ravno zato se bomo v nadaljevanju osredotočili le na italijanske klube in njihovo razmerje moči.

prihodkivsehklubov
Prihodki vodilnih 20 moštev v lanski sezoni in viri financiranja

KJE JE TU SERIE A?

Italijansko prvenstvo, kot eno najmočnejših v Evropi, ima logično skozi vsa ta leta, več predstavnikov na finančni nogometni lestvici. Vse do predlanske sezone, je imel italijanski nogomet, vedno vsaj 3 predstavnike v elitni deseterici, ravno sezona 2011/12 pa je prvič prinesla »le« dva kluba (Juventus in Milan, ki prav tako »visi na robu«). Razlog, da Italija nima več treh moštev v »top 10«, leži v Interju, ki je po dveh katastrofalnih sezonah na nogometnem področju, logično padel tudi na finančnem polju. Bratranci so tako v lanski sezoni zdrsnili na 15. mesto, prihodki pa so od njihove zgodovinske sezone, ki je bila tudi finančno najuspešnejša (v sezoni 2009/10 so zaslužili 224 milijonov), v vsega treh letih padli za kar 25% (na 168 milijonov). Čeprav je naš mestni rival v obdobju od 2007 pa vse do 2010 prevladoval v Italiji, pa na finančnem področju, nikol ni bil »numero uno« v Italiji. V letih, ko je Juventus igral v Serie B in nato nekaj sezon životaril na sredini lestvice Serie A, je finančni primat v Italiji prevzel Milan. V sedmih sezonah od leta 2006 pa vse do 2013, je bil Milan kar petkrat najprofitnejši  italijanski klub. Primat je v sezoni 2008/09 za eno sezono prevzel Juvenuts, ki se je na vrh vrnil ravno lansko leto, ko je torinski gigant z vrha ponovno izpodrinil Rossonere. Modro-črni bratranci niti v njihovi najboljši sezoni (tako nogometno kot finančno gledano) 2010/11, niso bili na vrhu, Milan je namreč v tisti sezoni zaslužil 10 milijonov več! Ko je govora o drugih italijanskih klubih, se na lestvici pojavljajo tako Roma, Napoli, kot tudi Lazio, ki pa se po prihodkih, težko kosajo z vodilno trojko. Še najbližje vodilni trojki je Roma, ki je v sezoni 2007/08 celo prehitela Inter in se prebila na drugo mesto, večino ostalih let pa zaseda četrto mesto (v lanski sezoni se je Interju »približala« na še vedno ogromnih 44 milijonov zaostanka. Ko je govora o italijanskih klubih, lahko zaključimo, da sta Juventus in Milan prevladujoča giganta, ki več kot desetletje zasedata italijanski vrh (Juventusa tam dve sezoni sicer ni bilo, zaradi že prej omenjene afere), sledi Inter, ki pa je ves ta čas nekako v senci vodilnih dveh, nato pa s precejšnjimi zaostanki sledijo ostala moštva.

prihodkizadnjidvesezoni
Finančni lestvici lanske in predlanske sezone

SEZONA 2012/13:

Naslednje vrstice, bomo posvetili analizi uspeha italijanskih moštev v lanski sezoni (predvsem vodilne trojke), pogledali strukturo prihodkov in primerjali Milan z ostalimi moštvi v Italiji. Juventus je, predvsem zahvaljujoč štadionu v svoji lasti in uspešnemu nastopu v Evropi (1/4 finale LP), po treh letih nadvlade, z vrha sklatil AC Milan. Na tretjem mestu v Italiji je ostal Inter, ki pa je v lanski sezoni utrpel ogromne izgube, saj je v primerjavi z sezono 2011/12, zaslužil kar 30 milijonov manj (iz 200 na 170 milijonov). Na četrtem mestu sledi Roma, ki je prehitela Napoli. Slednji je zdrsnil na peto mesto v Italiji, predvsem zahvaljujoč precejšnjemu upadu prihodkov (32 milijonov manj, v primerjavi z sezono 2011/12). Na šestem mestu je Lazio, ki je zadnja italijanska ekipa med svetovno trideseterico.

Milan je kljub izgubi prvega mesta v Italiji, zaslužil več, kot leto poprej. Če so bili v sezoni 2011/12 prihodki 257 milijonov €, so se ti lani povečali na 263,5 milijonov (6,5 milijonov več). Zakaj je torej Milan izgubil primat v Italiji? Preprosto zato, ker je bil Juventus še toliko boljši. Gigant iz Torina je svoje prihodke v le enem letu povečal za ogromnih 77 milijonov € in če so bili v sezoni 2011/12 še na tretjem mestu v Italiji z manj kot 200 milijoni prihodka, so se ti le leto kasneje dvignili na kar 272,4 milijona, kar Juventus skupno uvršča na deveto mesto v svetu (eno mesto pred Milanom). Levji delež tolikšnega uspeha Torinčanov, leži predvsem v igranju Lige Prvakov, kjer je Juventus zaslužil največ med vsemi moštvi (kljub izpadu v ¼ finalu)! Razlika med Juventusom in Milanom je relativno majhna (manj kot 10 milijonov), a glede na rezultatske uspehe enih in drugih v zadnjih sezonah, obstaja resna bojazen, da se razlika v sezonah, ki sledijo, precej poveča. Glede na to, da Milan v naslednji sezoni najverjetneje ne bo igral Lige Prvakov, obstaja realna možnost, da bodo prihodki v sezoni 2014/15 utrpeli precejšen udarec. In kako se ob Juventusu in Milanu drži Inter? Vse od zadnje uspešne sezone (2009/10), naši bratranci trpijo boleč padec, ki se zaenkrat ne ustavlja. Prihodki se iz leta v leto manjšajo, največ seveda na račun neigranja v Ligi Prvakov. Finančni rezultati bodo tudi za letošnjo sezono, vseprej kot pozitivni, saj Inter ne le da ne igra Lige Prvakov, temveč sploh ne igra v Evropi, glede na nedavne rezultate, pa obstaja realna možnost, da brez Evrope ostanejo tudi v sezoni, ki sledi (enako seveda velja za Milan), kar bi predstavljajo še en boleč udarec več za našega mestnega rivala. Naši bratranci so dobili novega lastnika, ki je prinesel svež kapital in tudi nove ideje, čas pa bo pokazal, če je bila poteza Morattija pravilna, ali pa je slednji (sluteč kaj se dogaja), uvidel da je klub v nerešljivi situaciji in tako še pravočasno »zapustil barko, ki se potaplja«.

OD KOD TOLIKO DENARJA?

Na kakšen način je Milan zaslušil toliko denarja? Začnimo povsem na repu, torej tam kjer je Milan zaslužil najmanj. Najmanjši delež v 263,6 milijonskem kolaču, predstavljajo prihodki od prodaje kart (t.i. matchday revenue). Prodaja kart predstavlja le 10% delež v prihodkih kluba, če le ta del prihodkov primerjamo z sezono 2011/12, pa nam je hitro jasno, da je ravno v tem segmentu Milan še največ izgubil. Primerjava sezon nam pove, da so prihodki od prodaje kart za kar 22% manjši od leta poprej (7,4 milijonov € manj). Zakaj je temu tako? Prvi razlog leži v dejstvu, da je Milan v lanski sezoni odigral dve domači tekmi manj, kot v predlanski sezoni, poglavitni razlog pa seveda leži v dejstvu, precej manjšega obiska domačih tekem. Povprečna gledanost domačih tekem je bila v lanski sezoni 44 123, kar predstavlja 9% manj, kot leto poprej in skoraj 10 000 manj, kot v sezoni 2010/11 (sezona ko je Milan zadnjič osvojil Serie A). V tem segmentu prihodkov je Milan med slabšimi moštvi v Italiji. Za primerjavo; Juventus je lani od prodaje kart zaslužil 38 milijonov € (kar 12 milijonov več kot Milan, čeprav imajo štadion še enkrat manjši), v tem segmentu pa tudi Inter ne zaostaja veliko za nami, saj so lani zaslužili 19,4  milijona (7 milijonov manj kot Milan), procentualno pa je njihov delež od prodanih kart večji kot pri Milanu (12%). Omenimo še Romo, ki je tudi precej uspešna pri prodaji kart, saj so lani na tem področju zaslužili 20 milijonov, kar predstavlja kar 16% vseh njihovih prihodkov (večji odstotek kot pri Juventusu).

Ostajata še dva vira prihodkov, eden izmed njih pa so »komercialne dejavnosti kluba« (prihodki od sponzorjev, prodanih dresov,...). Milan je na tem področju z naskokom najuspešnejše moštvo v Italiji, saj prihodki s tega vira pri Milanu predstavljajo kar 37% vseh prihodkov. V številkah to pomeni 96,2 milijona €, kar je primerljivo celo s prihodki londonskih velikanov Chelsea-ja in Arsenala. Ostala italijanska moštva tu precej zaostajajo, Juventus in Inter na drugem mestu z 68 milijoni ter Roma na četrtem z 38 milijoni €. Milan je sicer v primerjavi z letom poprej, zabeležil marginalen padec prihodkov od komercialnih dejavnosti (1%), se pa že v naslednji sezoni pričakuje rast prihodkov, predvsem zahvaljujoč podpisanim »močnejšim pogodbam« z Banco popolare de Milano, kitajskim tehnološkim gigantom Huaweijem, nemškim Adidasom, po prihodu Honde pa se bo gotovo našel marsikateri novi azijski sponzor (še v tem mesecu naj bi bila pogodba podpisana z Fujitsujem). Vse te pogodbe naj bi v sezonah, ki sledijo prinesle še dodatne milijone v blagajno Rossonerov, ob tem pa moramo še enkrat poudariti azijski trg, ki je za klub kot je Milan, od prihoda Honde naprej, tržišče kjer je še največ rezerve. Verjamemo da se v upravi zavedajo tega in da v prihajajočih letih, ne bodo spustili te izjemne priložnosti, za privabljanje še dodatnega kapitala v klub.

Za konec nam ostaja vir, ki tako Milanu, kot ostalim italijanskim moštvom prinaša daleč največ zaslužka. Govorimo seveda o denarju, ki ga klub dobi od prodaje TV pravic. Ravno na tem področju je Juventus naredil tolikšno razliko, zahvaljujoč kateri je v lanski sezoni uspel prehiteti Milan. Ko je govora o denarju od TV pravic, je treba vedeti, da je to v vsaki ligi urejeno drugače. Medtem ko so v Angliji precej bolj naklonjeni temu, da se denar med klube razporedi čimbolj enakomerno, so stvari v Španiji in Italiji ravno nasprotne, saj si tam peščica najboljših razdeli levji delež kolača, ostalim klubom pa preostanejo drobtinice, kar posledično precej vpliva na moč in kvaliteto moštev iz srednjega in nižjega ranga prvenstva. Ko je govora o Italiji, je bil Juventus zahvaljujoč solidni evropski sezoni, absolutni rekorder po prihodkih iz vira »TV pravic« (t.i. market pool). Torinčani so na tem področju zaslužili neverjetnih 166 milijonov €, kar 77% več kot leto poprej. Od kod tolikšna rast? Igranje Lige Prvakov seveda, saj Juventus v sezoni 2011/12 v tem tekmovanju ni sodeloval. Na drugem mestu sledi Milan, ki je prav tako zabeležil rast prihodkov od prodaje TV pravic. Skupno je Milan zaslužil 141 milijonov €, kar predstavlja 12% rast v primerjavi z sezono 2011/12 (126 milijonov €). Tisti bolj pozorni se verjetno sprašujete, kako je lahko Milan lani zaslužil več kot predlani, saj je predlani v Evropi prišel do ¼ finala, lani pa jih je Barcelona zaustavila že v 1/8 finala. Razlog je preprost, leži pa v slabi predstavi italijanskih moštev v Evropi. Denar, ki ga italijanske ekipe dobijo od UEFA-e za nastope v Evropi se deli med vsemi moštvi, ki tam sodelujejo, kar posledično pomeni: več moštev, manjši bo kos pogače za vsako izmed njih. Italija je imela tako v sezoni 2011/12, tri predstavnike v knock-out fazi Lige Prvakov, lani pa le dva, kar posledično pomeni, da je bil Milan denar »primoran« deliti le z Juventusom, kar je posledično prineslo več prihodkov, kljub slabšim tekmovalnim rezultatom. Če vemo, da je Milan letos edini preostali italijanski predstavnik nam to jasno pove, da bi morebitna letošnja uvrstitev v ¼ finale, pomenila ogromen zaslužek, saj Rossonerom, ne bi bilo potrebno deliti denarja z nikomer.

prihodkimilana
Struktura Milanovih prihodkov v lanski sezoni ter prihodki v zadnjih petih letih

Kaj italijanskim klubom pomeni igranje v Ligi Prvakov in nasploh v evropskih tekmovanjih, nam najbolj nazorno pokaže Inter. Modro-črni bratranci so v lanski sezoni od TV pravic zaslužili »vsega« 81,5 milijonov €, kar 60 milijonov manj od Milana in še enkrat manj od Juventusa. V primerjavi s predlansko sezono so zabeležili 27% padec, razlog za tolikšno strmoglavljenje pa leži ravno v neigranju Lige Prvakov v lanski sezoni ter zgoden izpad iz Lige Europa. Omenimo še Romo, ki pa je v tem segmentu financiranja, povsem neprimerljiva z veliko trojko, saj so lani od prodaje TV pravic zaslužili 64 milijonov, kar 100 milijonov manj od Juventusa, zaradi neigranja v Evropi, pa so lani v primerjavi z predlansko sezono zabeležili kar 29% padec.

OBETI ZA PRIHODNOST

Ko govorimo o treh segmentih financiranja ima Milan gotovo še največ rezerve pri zaslužku, ki ga klub ustvari »na dan tekme« (predvsem prodaja kart). Odhod velikih imen v prejšnjih sezonah, se še kako občuti na obiskanosti tekem, na drugi strani pa je dovolj že ena odmevna okrepitev, da se publika animira in vrne nazaj na San Siro, kar dokazuje januarski nakup Balotellija (po njegovem prihodu, je bila obiskanost domačih tekem precej večja). Močna in atraktivna ekipa, ki igra dopadljiv nogomet, je torej predpogoj, da se publika vrne na štadion, dejanja v poletnem prestopnem roku pa niso ravno vzpodbuda za povratek publike. To kaže tudi trenutna statistika, saj sodeč po podatkih transfermarkta, Milan v dosedanjem delu sezone beleži povprečno 40 440 gledalcev na tekmo (4000 manj kot lani), je pa treba vzeti v zakup, da Rossonere v letošnji sezoni čaka vsaj še ena domača tekma v Evropi in dva velika derbija v Italiji, kar bo končno povprečje obiskanosti  tekem seveda dvignilo. Kljub temu drastičnega rastu prihodkov na tem področju financiranja ni pričakovati, v upravi pa bodo lahko zadovoljni že s tem, če prihodke od prodanih kart zadržijo na lanskoletni ravni, kar je verjetno še najbolj realen scenarij.

Uprava si po drugi strani zasluži velike pohvale za delo na področju marketinga. Kot smo že dejali, je milanski gigant v Italiji neprekosljiv, ko gre za prihodke iz marketinga, višina zaslužkov pa je primerljiva celo z Arsenalom in Chelsijem, kar je dovolj zgovoren podatek. Kljub pozitivnim številkam, je pohvale vredno tudi dejstvo, da uprava ne spi na lovorikah, saj še naprej sklepajo vse boljše pogodbe z obstoječimi partnerji, ob enem pa (predvsem na azijskem trgu) iščejo nove sponzorje, ki bi v klub prinseli še dodaten kapital. Se je pa po drugi strani treba zavedati, da si takšen gigant ne sme več privoščati takšnih sezon kot je letošnja, saj ob takšnih rezultatih klub izgublja na popularnosti, tako med potencialnimi novimi navijači, kot tudi med potencialnimi sponzorji.

velikatrojka
Primerjava Milana, Juventusa in Interja

Ostane nam še en vir financiranja, ki v klub prinaša največ denarja in je posledično tudi najbolj pomemben. Milan na tem področju v zadnjih letih dobro stoji, v veliki meri predvsem zaradi igranja v Evropi, ki v klubsko blagajno prinaša bajne denarce. Kot smo že omenili, bi morali prihodki tudi po koncu letošnje sezone ostati vsaj na lanski ravni, ob uvrstitvi med 8 najboljših v Evropi, pa je moč pričakovati precejšnjo rast prihodkov. Ravno zato, se lahko navijači upravičeno bojimo, kaj bo prinesla naslednja sezona, predvsem če bi se zgodilo, da Milan v Evropi sploh ne zaigra. Primer Interja je dovolj zgovoren, saj našega mestnega rivala ravno neigranje v Evropi, počasi oddaljuje od tistih najboljših ekip v Italiji pa tudi na stari celini. Milan bi eno leto brez Lige Prvakov še nekako preživel, prava katastrofa pa bi se verjetno zgodila če bi Milanu spodrsnilo dve leti zapored. Ob takšnem črnem scenariju, klubu ne bi pomagalo nikakršno rezanje stroškov, kar bi posledično prineslo že viden scenarij v Milanu in sicer krpanje luknje s prodajo najboljših in najbolj vrednih igralcev. Ravno zato bo še kako pomembna aktivnost uprave na poletni tržnici, saj mora Milan, ob novem trenerju, poleti sestaviti tudi konkurenčno ekipo, ki se bo lahko kosala z najboljšimi moštvi v Italiji.

Milan v zadnjih letih na strani prihodkov beleži rahlo in stabilno rast, kar je vsekakor hvale vredno. Mnogi se verjetno sprašujete, zakaj uprava ob tolikšnih prisluženih milijonih ne troši več denarja na nogometni tržnici, razlog pa je enostaven. Obstaja namreč tudi odhodkovna stran (o tej bomo več povedali kdaj drugič), ki se tako kot dohodkovna stran, meri v milijonih. Klub je tudi na tem področju v zadnjih letih veliko storil (predvsem na področju rezanja plač) in ko se vse skupaj sesšteje in odšteje, pridemo ravno na pozitivno ničlo (vsaj v letu 2012 je bilo  tako), že v letu 2013 pa naj bi klub pridelal okrog 15 milijonov € plusa. Upamo in verjamemo, da se bo stabilno poslovanje kluba še nadaljevalo, največji izziv v letih ki sledijo pa bo gotovo, zadržati ekipo v evropskih tekmovanjih, saj slednja predstavljajo pravo »zlato jamo«, ki klubu omogoča konkurenčnost z ostalimi ekipami v Evropi. Na daljši rok bo uprava morala misliti predvsem širokopotezno, sploh če se misli približati tistim najbolj dobičkonosnim ekipam. Eden temeljev je gotovo lasten štadion, ki prinaša ogromno novih možnosti za še dodaten zaslužek, je pa izgradnja slednjega (ali pa korenita obnova San Sira), v bližnji prihodnosti ne preveč realna možnost. Pred upravo so tako številni izzivi v letih, ki sledijo, vsi navijači pa verjamemo, da bodo ljudje ki so (in bodo v letih ki sledijo) v Milanu na vodilnih položajih, še naprej delali pravilne poteze in tako Milan zadržali med tistimi moštvi, ki v svetu največ zaslužijo in posledično tudi največ pomenijo.